Nemalo težav za levinjo, ptiče, gibone in varije

Živalski vrt, kjer trenutno domuje 450 živali, za redno poslovanje potrebuje 2,5 milijona evrov na leto
Objavljeno
19. januar 2012 15.03
Nina Krajčinović, Ljubljana
Nina Krajčinović, Ljubljana
Ljubljana – Živalski vrt, kjer trenutno domuje 450 živali, za redno poslovanje potrebuje 2,5 milijona evrov na leto. Nekaj več kot desetino priskrbi mestna občina kot lastnica, dve tretjini vsote zberejo z vstopnino, preostalo pa dobijo od (redkih) sponzorjev in z dodatnimi dejavnostmi, ki jih tržijo.

Trenutno v živalskem vrtu pod Rožnikom predvsem razmišljajo o pridobitvi novega para sibirskih tigrov, saj sta jim po petnajstih letih lani oba (bila sta brat in sestra) poginila. Toliko je stara tudi ograda za tigre, ki bo, preden bosta lahko vanjo prišla nova stanovalca, potrebna prenove. »Upam, da jo bomo do začetka nove sezone ustrezno obnovili. Želimo si novega para tigrov, ki bi bila gensko usklajena, tako da bi lahko imela tudi mladiče, kar bi našim obiskovalcem prineslo veliko veselje,« pravi Zdenka Ban Fischinger, direktorica ZOO Ljubljana. »Še prej pa bo treba ogrado dodelati, za kar iščemo sponzorja.« Nove živali iz evropske zveze živalskih vrtov sicer lahko dobijo brezplačno, kriti morajo zgolj stroške prevoza, vendar pod pogojem, da ograda ustreza evropskim standardom. Največja investicija je zato ureditev primernega bivališča, saj, tako direktorica, »vsaka nova sprememba zakonodaje predpisuje še bolj zahtevne pogoje, boljše ograde, več prostora, ogrevane notranje prostore in razmere, ki so čim bolj podobne naravnemu okolju posamezne živalske vrste.«

Akutni problem

V zadnjih dveh desetletjih v živalskem vrtu ni bilo velikih vlaganj, zato se zdaj spopadajo s problemom, ki ga Fischingerjeva označi za akutnega: »Pred več kot dvajsetimi leti smo pridobili precej novih živali, tudi njihove ograde so bile po takratni zakonodaji ustrezne. Te živali nam v zadnjem času poginjajo, saj so že precej stare. Gre za pravo menjavo generacij. Poleg tigrov smo lani izgubili še leva in nekaj drugih živali. Njihove ograde bi morali nujno uskladiti s sodobno zakonodajo in standardi, saj brez tega ne moremo pridobiti novih živali.« Nekatere so stare že več kot trideset let in ne ustrezajo več sodobnemu pojmovanju o primernih ogradah, poleg tega so neprimerne tudi z vidika zahtev javnosti, ki je v tem času prav tako bistveno spremenila odnos do živali. »Investicijska sredstva bi seveda moral zagotavljati predvsem lastnik, mi smo lahko zgolj upravljavci,« poudarja direktorica in opozori še na druge težave: »Ograda, kjer so leopardi in levi, je videti kot kletka, nova bivališča potrebujejo giboni in variji, problematična pa je tudi tako imenovana ptičja hiša.«

Še daleč od Evrope in ZDA

V Evropi je uveljavljena praksa, da živalske vrtove sponzorsko podpirajo velike družbe in podjetja. Pred leti so tako v züriškem zlasti s pomočjo države in bančnih korporacij zgradili 50 milijonov evrov vredno tropsko hišo Mazoala, ki predstavlja naravo Madagaskarja. V Združenih državah Amerike pa je razvito tudi zasebno donatorstvo, ko premožni ljudje v spomin na kakšnega preminulega družinskega člana, ki je imel rad živali, del svojega denarja namenijo za ureditev bivališča določene vrste živali. Pri nas, tako Fischingerjeva, te poslovne kulture ali navade doslej ni bilo. Ljubljanski živalski vrt ima sicer dva sponzorja, ki pa sta razmeroma majhni podjetji znotraj velikih korporacij. »Z njima smo v preteklih letih izpeljali lepe projekte, kar pa ne more pomeniti bistvenega preboja pri nujnih večjih investicijah,« razloži sogovornica, »zato še vedno upamo in čakamo na razvojna sredstva pri našem lastniku. Idealno bi seveda bilo, da bi se država in mesto dogovorila o solastništvu, vendarle smo nacionalni živalski vrt, v katerega zahajajo obiskovalci iz vse Slovenije.«

Neprimerno ujetništvo ali zgolj skrb za ogrožene vrste?

Čeprav Fischingerjeva priznava, da so nekatere od ograd potrebne nujnih investicij, vseeno meni, da živali v živalskem vrtu ne trpijo. »Za živali je, tudi zaradi vedno bolj zahtevne zakonodaje, vsaj v živalskih vrtovih evropske zveze večinoma zelo dobro poskrbljeno,« odgovarja na očitke nekaterih, da živalski vrtovi zanje niso primerni. »Naša naloga je, da povezujemo dva svetova – družbo in naravo ter da s pomočjo naših živali ljudi ozaveščamo o vse nujnejši potrebi po aktivnem varovanju narave in okolja,« poudarja sogovornica. Po njenem so živali v svojem naravnem okolju pogosto ogrožene, že dolgo pa »ni več krasne neomejene divjine, kjer te živali mirno živijo, potem pa jih divji lovci polovijo in spravijo v kletke. Naše živali so se v živalskih vrtovih rodile, v njih prebivajo že nekaj generacij in zato je tu njihov dom.«

S tem pa se ne strinjajo v ljubljanskem društvu za zaščito živali. Kot pravi njegova predstavnica Diana Vlahinič, se zavedajo, da naj bi živalski vrtovi imeli izobraževalno vlogo, vendar je cena, ki jo za to plačujejo živali, kljub temu previsoka: »Nikakor ne podpiramo ujetništva divjih živali, ki nikoli ne morejo biti udomačene, lahko jih zgolj ukrotimo.« Ne strinja se niti s trditvijo, da tako rešujejo ogrožene vrste, saj bi po njenem divje živali morali reševati pri viru problema – v njihovem življenjskem okolju. »Te živali se v svojem okolju gibajo na sto in več hektarjih površine, kar v živalskih vrtovih nikakor ni mogoče. Tudi če se mladiči skotijo v ujetništvu, imajo še vedno lastnosti divjih živali,« meni Vlahiničeva. »Optimalne razmere zanje je, razumljivo, težko zagotoviti, sploh v urbanem okolju in razmeroma majhnem živalskem vrtu.«