Neplačano delo žensk v korist delodajalcem

Ženske delajo bistveno več neplačanega dela, dela, ki ne šteje, poudarja raziskovalka Majda Hrženjak.

sob, 02.09.2017, 09:00

Ljubljana - Sociologinja in raziskovalka pri Mirovnem inštitutu Majda Hrženjak se ukvarja s socialnimi politikami in študijami spolov. Trenutno sodeluje pri mednarodnem projektu Boys in care, katerega cilj je problematizirati predsodke, da je skrbstveno delo žensko delo.

Predvsem socialnovarstveni poklici so v Evropi, še posebno pa v Sloveniji, »izrazito feminizirani in izrazito podplačani«, poudarja Majda Hrženjak. »Velika večina skrbstvenih delavk je v skupini J, ki smo jo videli protestirati pred vlado zaradi prenizkih plač,« spomni raziskovalka. »Običajno je tako, da ko moški množično vstopijo na neko področje dela, ugled temu delu zraste, plače se dvignejo in pogoji dela se izboljšajo. Eden od ciljev projekta Boys in care je tako razviti metode, ki bi bile na voljo poklicnim svetovalcem in učiteljem, da bi lažje prepoznavali stereotipe, ki fantom preprečujejo vključevanje v skrbstvene poklice.«

Ko je OMV Slovenija leta 2016 postala do menedžerk prijazno podjetje, je generalna direktorica Vanja Lombar dejala, da v podjetju sposobnosti in prispevek nimajo spola. Kako to komentirate?

To je stališče, ki ga ženske na najvišjih položajih v politiki, upravi ali podjetjih pogosto poudarjajo. Toda pri tem zamolčijo, da se morajo zaradi načina, kako družba drugače strukturira življenje žensk in moških, pri čemer mislim na odgovornost žensk za neplačano skrbstveno delo, ženske precej bolj potruditi, da so lahko v enakem obsegu in z enako intenzivnostjo kot moški vključene v plačano delo. Intervjuji, ki smo jih opravili v projektu Oda, so pokazali, da ko pride otrok v družino, v kateri je moški na visokem menedžerskem položaju in ima ženska prav tako visoko izobrazbo, se ona pogosto odloči za skrajšani delovni čas, da se partner lahko še naprej nemoteno in stoodstotno posveča karieri.

V knjigi Nevidno delo ugotavljate, da asimetrična delitev skrbstvenega dela med spoloma in njegova družbena nevidnost zavirata enakopravnost žensk in moških, četudi zakonskih ali drugih institucionalnih ovir ni več.

Premožne lahko najamejo druge ženske, da zanje opravljajo skrbstveno delo, toda temu ne moremo reči, da smo dosegli enakost. Skrbstveno delo smo samo prenesli prek trga na druge ženske, pogosto revne in migrantke, ki to delo opravljajo večinoma v sivi ekonomiji brez zaščite, neformalno in brez socialnih pravic iz dela. Večja enakost med moškimi in (nekaterimi) ženskami je tako dosežena s poglabljanjem razrednih razlik med ženskami. Ključni vzrok za to pa je, da skrbstveno delo ni ustrezno integrirano v ekonomijo, ampak je ekonomsko razvrednoteno, potisnjeno v zasebnost ter naloženo ženskam in revnim.

Majda Hrženjak Foto: osebni arhiv

V resoluciji o nacionalnem programu za enake možnosti moških in žensk je vlada zapisala, da je največ primerov spolne diskriminacije povezanih s potencialnim materinstvom.

Danes je zelo prisotna norma idealnega delavca, takšnega, ki je pripravljen v vsakem trenutku biti razpoložljiv delodajalcu in stoodstotno predan delu. Ko mladi vstopajo na trg dela, so ženske zagotovo v slabšem položaju, saj delodajalec tehta, ali bo šla na porodniško in bila več na bolniški, skratka, ne bo povsem predana delu. Zato je to plodno področje za spolno diskriminacijo. Toda ne gre samo za materinstvo. Smo v starajoči se družbi. Medtem ko je v Sloveniji za otroško varstvo še relativno dobro poskrbljeno v primerjavi z drugimi državami EU, pa je skrb za obnemogle starejše skoraj povsem podružinjena in bremeni družinske člane, znotraj družine pa po tradicionalni logiki, da je skrb žensko delo, predvsem ženske. In tu imamo 'sendvič generacijo', ženske, stare od 45 od 55 let, ki so še na trgu dela, skrbijo za svoje otroke ali pa že imajo vnuke, in so hkrati potisnjene še v skrb za starejše, ki potrebujejo nego in pomoč. Te ženske doživljajo izrazito preobremenjenost, kar pomeni tudi velik pritisk na njihovo zdravstveno stanje in ima tudi posledice na njihovo udeležbo na trgu dela. Zaradi dvojnega, trojnega dela, ki vključuje plačano delo in večkratno neplačano skrbstveno obremenitev, morajo pogosteje na bolniško, odločajo se za delo za skrajšani delovni čas ali celo za umik s trga dela, preden dosežejo polno pokojninsko dobo. To pa ima povsem konkretne ekonomske učinke na njihov položaj. V času, ko bi, denimo, lahko napredovale v službi, ne morejo, ker imajo doma dvojno ali trojno skrbstveno breme. Skrb za starejše in njeno podružinjenje je eno od področij v Sloveniji, ki je zelo zanemarjeno. Zakon o dolgotrajni oskrbi se sprejema že dvajset let, kar ima zelo negativen učinek na enakost žensk.

Evropski komisarki Marianne Thyssen in Věra Jourová sta pred časom v Delovi rubriki Gostujoče pero pisali o »boljšem usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja za boljšo Evropo«.

Velike besede.

Niti ne. Poudarjata, da bo boljše ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem prineslo več žensk na trgu dela, kar bo koristno predvsem za podjetja. Če ženskam ne bo več treba prevzemati nesorazmernega deleža bremena oskrbe, ugotavljata, da se bo zmanjšala »vsakoletna gospodarska izguba v višini 370 milijard evrov, ki nastaja zaradi razlik v zaposlenosti med spoloma«.

To so kontradiktorne evropske politike. Eno od glavnih načel, kako se bo EU spopadla s starajočo se družbo, je deinstitucionalizacija oskrbe in Slovenija gre v to smer tudi zaradi evropske direktive. Hkrati je to povezano z ekonomskimi razlogi, saj je institucionalna oskrba veliko dražja od domače. Po eni strani govorijo o deinstitucionalizaciji oskrbe, se pravi o tem, da bi starejši čim dlje ostajali v domači oskrbi, po drugi strani pa, da je treba zmanjšati bremena, ki jih ženske doživljajo zaradi oskrbe, da se bodo lahko aktivno angažirale na trgu dela. To so nasprotujoče si politike. Razvijajo pa se v smer, da bodo ženske doma skrbele ne več samo za otroke, ampak tudi za starejše in bile tako dvojno ali trojno obremenjene, hkrati pa naj bi bile čim aktivnejše na trgu dela. Toda to seveda ne zaradi enakosti spolov, ampak zato, ker to služi gospodarstvu. Z deinstitucionalizacijo oskrbe starejših in njenim prenosom v neplačano delo družinskih članic naj bi se prihranilo pri javnih stroških staranja prebivalstva, hkrati pa naj bi ženske še polno participirale na trgu dela, kjer so dragocene, saj povprečno dosegajo višjo izobrazbo kot moški. Dodaten razlog takšne retorike je, da zaradi staranja prebivalstva pričakujejo pomanjkanje delavcev, ženske pa so bazen tradicionalno fleksibilne rezervne delovne sile.

Bi v smislu uveljavljanja negotovih oblik dela – ženske so tiste, ki pogosto delajo v najbolj prekarnih pogojih – lahko rekli, da EU svoje politike na področju enakosti spolov zgolj predstavlja kot takšne, v resnici pa so nekaj povsem drugega?

Politike usklajevanja poklicnega in družinskega življenja so šle v smeri prekarizacije ženskega dela. Tudi pri nas od leta 2004 obstaja možnost, da ženske z majhnimi otroki do tretjega oziroma šestega leta drugega otroka lahko delajo po skrajšanem delovnem času. Pri tem jim prispevke v višini do minimalne plače krije država, dohodek pa dobivajo v skladu z dejansko opravljenim delom, se pravi, na podlagi skrajšanega delovnega časa. To je od države nastavljena prekarna oblika dela, ki je sicer formulirana na spolno nevtralen način, toda glede na to, da kulturni vzorec določa, da je skrb za otroke odgovornost žensk, so seveda predvsem ženske tiste, ki se odločijo za ta ukrep. S tem se odrečejo delu svojega dohodka, saj bodo dobivale bistveno nižjo plačo, nižji bodo tudi vplačani socialni prispevki, kar pomeni, da bodo tudi pravice iz tega naslova slabše, in hkrati imajo tako manjše možnosti za napredovanje. To je oblika dela, ki je bistveno slabša od standardne, in jo je država nastavila kot do žensk prijazno politiko. Nekateri podatki kažejo, da se ta ukrep uporablja predvsem v zaposlitvah s težkimi in neprilagodljivimi delovnimi pogoji, kot so na primer nega in novinarstvo. Delodajalca odvezuje, da bi pogoje dela prilagodil potrebam zaposlenih, zaposlene pa potisne v obliko dela, ki je povezana s slabšimi dohodki, zaščito in perspektivami.

Za domače skrbstveno delo, ki je predvsem žensko delo, pravite, da je nosilni steber vsakega družbenega sistema, toda hkrati je nevidno. Kako to?

To je eden od glavnih paradoksov položaja žensk. Reproduktivno delo, ki je v bistvu temelj ne samo sistema blaginje, ampak tudi sistema produkcije, saj nobene produkcije ni brez novih ljudi in brez vsakodnevno preskrbljenih ljudi, je nevidno, izrinjeno iz javnosti, potisnjeno v zasebnost in je hkrati tudi izrinjeno iz ekonomije. Toda obseg skrbstvenega dela je izmerljiv. Ekonomija se meri s statistikami o participaciji delovne sile in bruto družbenim produktom, skrbstveno delo pa je mogoče meriti s statistikami o porabi časa in satelitskimi izračuni. Kolikšna je vrednost tega dela v primerjavi z BDP oziroma koliko prispeva k ekonomiji, je mogoče relativno dobro oceniti, vendar se to ne dela.

Zakaj ne?

Skrbstveno delo se pogosto predstavlja kot konflikt med moškim in žensko. Ženske delajo bistveno več neplačanega dela, dela, ki ne šteje, in tako omogočajo moškim, da delajo bistveno več dela, ki šteje, je vidno, cenjeno in produktivno. Toda to ni samo konflikt med moškimi in ženskami, ampak je tudi konflikt med ženskami in državo, saj je država tista, ki bi lahko z javnimi skrbstvenimi storitvami ženske razbremenila. Sicer pa je to v prvi vrsti konflikt med ženskami in kapitalom. Delodajalci so namreč tisti, ki imajo največ koristi od neplačanega dela žensk in prav zato bi moral biti njihov prispevek v smislu davka na dobiček, davkov za socialno varnost višji, sredstva pa bi namenili za javne skrbstvene storitve. A država počne prav nasprotno, ko razbremenjuje kapital in ustvarja tako imenovane ugodne pogoje za podjetništvo z razbremenjevanjem stroškov dela in davkov, ženske obremenjuje z neplačanim delom. In to je trend.

Je vprašanje neenakosti mogoče rešiti v okviru kapitalizma?

Če pomeni kapitalistična družba to, da je produkcija namenjena večanju zasebnih dobičkov, ne pa skrbi za vzdrževanje in obnavljanje življenja, skrbi za kakovostno življenje in blaginjo vseh, potem si je nemogoče predstavljati, da bomo tako rešili vprašanje neenakosti. Možnosti vidim v tem, da glavni cilj ekonomije ni več povečevanje profita in produktivnosti, ampak da se ekonomija redefinira v smislu omejene rasti in omejene produkcije, ki bi bila dejansko namenjena vzdrževanju in ohranjanju življenja v pogojih enakosti.

Prijavi sovražni govor