Tiskane izdaje
Ljubljana – Po podatkih občin, zapisanih v nacionalnem stanovanjskem programu, na neprofitno najemno stanovanje čaka okoli 6600 slovenskih gospodinjstev, od tega okoli 2500 samo v Ljubljani. Po ukinitvi neprofitnega dela subvencije v tržnih najemnih stanovanjih je pomanjkanje še bolj pereče, medtem ko določen segment neprofitnih stanovanj zasedajo dobro situirani najemniki.
Privatizacijski ostanki
Da bi laže razumeli ta problem, se je treba ozreti nazaj. Poglavitni del fonda neprofitnih najemnih stanovanj izhaja iz nekdanje družbene lastnine. To so v času Jazbinškove stanovanjske privatizacije neodkupljena stanovanja, ki so prešla v last občin, imetniki stanovanjske pravice pa so postali najemniki z zakonsko zagotovljeno neprofitno najemnino. Občine so nato svoj fond dopolnjevale z novimi, »socialnimi« stanovanji in jih oddajale upravičencem, ki so izpolnjevali določene dohodkovne pogoje.
Sprva nizke neprofitne najemnine naj bi se približevale stroškovnim (ob ustreznih socialnih korektivih za revnejše). In so res rasle, nato pa obtičale na ravni, ki je do 30 odstotkov nižja od tržnih. Neprofitna stanovanja so postala čedalje večje breme za lastnike, saj jih z nizko najemnino niso mogli niti vzdrževati, nakopali pa so si še neporavnane dolgove najemnikov.
Večna renta
Stanovanjski zakon iz leta 2003 je bistveno preoblikoval tudi najemna razmerja. Odpravil je pojem socialnega stanovanja; vsa so postala neprofitna. Določil je, da lahko najemodajalec vsakih 5 let preveri izpolnjevanje pogojev za pridobitev neprofitnega stanovanja v najem. Če je dohodek najemnika presegel cenzus, se najemnina dvigne na tržno, če je pridobil drugo primerno stanovanje, mora neprofitno zapustiti. Preverjanje premoženjskega stanja pa ne velja za najemna razmerja, sklenjena pred uveljavitvijo zakona, torej pred oktobrom 2003.
To določilo so v parlamentu na hitro zlobirali tedaj vplivni in glasni zagovorniki pravic najemnikov v neodkupljenih stanovanjih. Zanje je postala pravica do neprofitne najemnine in prikrite subvencije absolutna (ne glede na socialni status) in večna (se deduje). Edini odpovedni razlog je lastništvo drugega primernega nezasedenega stanovanja, a tega določila ni težko zaobiti.
Taka ureditev dozdaj ni posebej motila nikogar, razen občin, ki so bile dolžne zagotavljati neprofitna stanovanja. Teh je sicer čedalje bolj manjkalo, a hkrati občine niso imele interesa zanja, saj bi jim kopičila dodatno izgubo. Najhujše socialne stiske je država pogasila tako, da je socialnim upravičencem najprej zagotovila subvencijo za tržna najemna stanovanja (razliko med neprofitno in tržno najemnino), leta 2012 pa jim je primaknila še subvencijo neprofitnega dela najemnine. Zdaj, ko je Zujf občin ta del subvencije odpravil, je diskriminiral del socialnih upravičencev. Neprofitna najemna stanovanja (ki so zanje ugodnejša od subvencioniranega tržnega najema) so zdaj še bolj iskana dobrina.
Prirastek iz tržne najemnine
Slovenija ima po podatkih iz leta 2011 20.460 javnih najemnih stanovanj. Okoli 12.000 najemnikov plačuje polno neprofitno najemnino, po ocenah pa mnogi (v glavnem najemniki izpred leta 2003) ne izpolnjujejo siceršnjih zakonskih pogojev za najem neprofitnega stanovanja. Ta pravica jim je bila pač zakonsko zagotovljena.
Je to prav? Mnenja so deljena. Ljudi seveda nihče ne bi smel brez krivdnih razlogov metati iz stanovanja (razen, če bi bili lastniki drugega primernega), bi pa bilo pošteno, da bi za vse veljala enaka pravila in enaki cenzusi za neprofitni najem in subvencije kot za ostale. Sploh glede na dejstvo, da je po 25 letih prvotnih imetnikov stanovanjske pravice čedalje manj, v mnogo primerih je bilo najemno razmerje prenešeno na dediče. Po oceni ministrstva za okolje in prostor bi lahko s preoblikovanjem tega dela neprofitnih najemnin v tržne zagotovili na leto med 95 in 145 dodatnih neprofitnih najemnih stanovanj.
Izdajajo jih dragi avtomobili
Nekaj večjih mestnih stanovanjskih skladov smo povprašali, kako shajajo z neprofitnimi stanovanji (ključni podatki so v tabeli). V Ljubljani je pomanjkanje javnih najemnih stanovanj že vsa leta najbolj kritično. Potrebe so večje, kot kaže število prijav na razpis, saj nekateri zaradi različnih razlogov ne kandidirajo. Po ocenah bi potrebovali še okoli 4000 neprofitnih stanovanj. Najemna razmerja preverjajo, kot jim dopušča zakon. Večina preverjenih najemnikov izpolnjuje dohodkovne pogoje, samo štirim so najemnino zvišali na tržno. Pri peščici so ugotovili, da imajo lastno primerno stanovanje, a iz tega naslova ne bodo dobili več kot 10 izpraznjenih enot.
Drugače je z najemniki izpred leta 2003. Če bi spremenili zakon in izenačili pravila, bi precej najemnikom lahko začeli zaračunavati tržno najemnino. »Na terenu, npr. na parkirnih mestih, ki pripadajo stanovanjem, namreč opažamo, da imajo posamezni najemniki v lasti vozila večjih vrednosti, iz različnih dokumentov, ki jih predložijo v nekaterih postopkih, pa izhaja tudi, da imajo večje denarne prihranke in razne druge nepremičnine večjih vrednosti,« pravijo v JSS MOL.
Tudi v Mariboru o 664 »nedotakljivih« najemnikih nimajo natančnih podatkov, tisti, ki jih lahko kontrolirajo, pa domala vsi (razen treh) še izpolnjujejo pogoje za neprofitni najem. Dva od treh sta stanovanje vrnila, eden pa plačuje tržno najemnino.
Koperski sklad, ki ima potencialnih prosilcev še enkrat toliko, kot ima stanovanj v lasti ali upravljanju, ima le še 60 veljavnih starih najemnih pogodb. »Velika večina teh najemnikov je bila finančno šibka v začetku devedesetih let. Tedaj si niso mogli privoščiti odkupa stanovanja po Jazbinškovem zakonu, zdaj so upokojeni. Po naši oceni – na podlagi poznavanja najemnikov in letnih ogledov stanovanj – še vedno velika večina izpolnjuje pogoje za najem neprofitnega stanovanja.«
Nepremičnine Celje imajo najemnih pogodb izpred leta 2003 kar 1286. O ekonomski moči najemnikov lahko le ugibajo. »Prav bi bilo preveriti vse neprofitne najemnike; zakonodaja je v tem delu diskriminatorna in nepravična do tistih, ki jih preverjamo, in tistih, ki izpolnjujejo pogoje in bi lahko bivali v neprofitnih stanovanjih, a ne morejo, ker jih zasedajo drugi, ki do stanovanja niso upravičeni.« Med tistimi, ki jih preverjajo, niso našli nikogar, ki bi presegal dohodkovni cenzus, pri 11 pa je bila vrednost premoženja večja od 40 odstotkov primernega stanovanja.
