Tiskane izdaje
Ljubljana − Na nevladne organizacije se največkrat spomnimo ob naravnih nesrečah in kriznih situacijah, vendar pa delujejo tudi na številnih ostalih področjih skozi vse leto. Brez njihovih prostovoljnih prizadevanj bi bila marsikatera dejavnost ali skupina ljudi zapostavljena.
Trenutno je pri nas registriranih nekaj več kot 27 tisoč nevladnih organizacij. Prevladujejo društva, nekaj je tudi zavodov in ustanov. Njihovo skupno število se je v zadnjih letih povečalo za približno za 640 na leto. Dve tretjini javnih sredstev za nevladne organizacije je namenjenih tistim, ki delujejo v splošno korist družbe, denimo lovcem, ribičem, gasilcem, kulturnikom in športnikom.
Sektor se mora profesionalizirati
Pretežno se financirajo iz svojih tržnih dejavnosti, na javnih razpisih dobijo dobro tretjino sredstev, preostalo pa iz donacij. Na ta način imajo še vedno premalo potenciala, da bi se lahko profesionalizirale, poudarja Andreja Črnak Meglič, državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade, pristojna za sodelovanje z državnim zborom, velik del svoje kariere pa je posvetila prav nevladnim organizacijam.
Kar 82 odstotkov organizacij namreč nima nobenega zaposlenega, njihove dejavnosti pa temeljijo na prostovoljstvu.
»To je velika dodana vrednost, ne more pa biti izključni motor za uspeh. Nevladni sektor bi lahko v mnogo večji meri vstopil kot dopolnilni oziroma glavni izvajalec tistih storitev, ki so v javnem interesu,« ocenjuje. A najprej morajo steči državna vlaganja vanj; za zdaj je namreč v sektorju šestkrat manj zaposlenih kot je povprečje Evropske unije.
Premiki po polžje
Kot opažajo naši sogovorniki, delovanje sektorja, vsem potencialom navkljub, nazaduje že dve desetletji. Nevladniki si dobička ne smejo izplačevati (denimo za nagrade ali nove zaposlitve), pač pa ga morajo nujno vlagati nazaj v svojo dejavnost.
Za nekatere to pomeni, da kupujejo prehranske pakete, oblačila, gasilska vozila, obnavljajo prostore ... Predvsem pa ves čas skrbijo za kroženje denarja, povsem nasprotno kot gospodarstvo, kjer si denar večinoma porazdelijo posamezniki.
Vsak vložen evro v nevladni sektor se potroji, a te priložnosti država ne zna ali ne zmore izkoristiti, nevladniki pa so siti obljub, da bodo imeli boljše možnosti za svoje delovanje. Eno zadnjih so dobili aprila na nacionalni nevladniški konferenci, na kateri sta se tako premier Miro Cerar kot minister za javno uprava Boris Koprivnikar zavezala, da jim bo država pomagala z davčno oprostitvijo pri opravljanju njihove pridobitne dejavnosti do 40.000 evrov, a se to, zaradi nasprotovanja finančnega ministrstva, (zaenkrat) ni uresničilo.
Obregnili so se ob dejstvo, da nevladne organizacije v pravnem redu niso opredeljene, čeprav jih zakonodaja in dokumenti omenjajo. Zaradi tega po njihovem mnenju ni jasno, katere so davka oproščene in katere ne.
Pravno praznino priznavajo tudi na ministrstvu za javno upravo, kjer dodajajo še, da ni enotne ureditve podeljevanja statusov v javnem interesu, kar je razlog več, zakaj na finančnem ministrstvu niso naklonjeni spremembam zakonodaje v prid nevladnemu sektorju.
Prevzemajo del državne odgovornosti
Nevladne organizacije imajo največ težav pri financiranju in s tem povezanim nizkim številom zaposlenih. Bogdan Dobnik, predsednik društva Ozara Slovenija, ki pomaga ljudem s težavami v duševnem zdravju, si želi, da bi bilo to stalno, in ne odvisno zgolj od uspeha na razpisih.
Poleg prostorske stiske se s težavnim financiranjem soočajo tudi v eksperimentalnem gledališču Glej, ki so ga ustanovili v sedemdesetih letih, ko so bili umetniki izven javnih kulturnih zavodov še brez prostora za ustvarjanje gledališke umetnosti.
Danes v društvu sodelujejo z mladostniki iz socialno ogroženih družin, prvo priložnost za delo ponudijo mladim, neuveljavljenim umetnikom. Predsednica društva Inga Remeta pojasnjuje, da so neodvisne scene pogosto precej bolj aktivne, kakovostne in mednarodno bistveno bolj uveljavljene kot javni kulturni zavodi, ki sicer dobijo precej več državnih sredstev. Od leta 2009 so se ta, denimo, Gleju zmanjšala za približno dve tretjini, so pa zato prevej bolj uspešni pri pridobivanju evropskega denarja.
Kjer je država zaspala
Kot poudarjata Dobnik in Remetova nevladne organizacije pogosto pokrivajo dejavnosti na področjih, kjer državni nivo sploh ne deluje. S tem nevladniki državi pravzaprav dajejo potuho, saj oblasti ves čas sporočajo, da bodo za del ključnih dejavnosti s svojo predanostjo poskrbeli namesto nje, opozarjata.
»S sredstvi, ki jih prejemamo, težko ohranjamo kakovost. Velikokrat smo že rekli, da imamo dovolj in da si želimo varnega delovnega mesta, kjer bo naše delo cenjeno in ustrezno plačano. A vodita nas entuziazem in želja po tem, da na gledališki sceni naredimo nekaj drugačnega in dobrega. Naš največji uspeh je, da še vedno obstajamo in delamo. Da se borimo,« je vztrajna Remetova.
Zaupanje omajano zaradi preteklih afer
Ni pa vse samo lepo. Tretji sektor so v preteklosti pretresale tudi odmevne goljufije. Pred dobrim desetletjem si je nekdanji sekretar Rdečega križa Slovenije tako tri leta izplačeval previsoko plačo, sklepal fiktivne pogodbe in proti pravilom posojal denar organizacije, čemur je leta 2008 pritrdilo računsko sodišče. Nekaj let kasneje je na dan prišla ugotovitev, da si je ena od območnih sekretark iste organizacije izplačevala 880 evrov previsoko mesečno plačo. Položaj je zlorabila tudi nekdanja direktorica Unicefa, saj si je zagotovila avtomatski dodatek za delovno uspešnost, kar sta leta 2011 razkrili Unicefovi ambasadorki Milena Zupančič in Vita Mavrič.
Andreja Černak Meglič pravi, da bi nevladne organizacije, četudi niso del javnega sektorja, morala nadzirati ministrstva. To pa še ne pomeni, da mora zakonodaja zaradi osamljenih primerov zlorab kaznovati celotni sektor. A nezaupanje izhaja prav iz takšnih primerov, jasno priznava državna sekretarka.
Na ministrstvu za javno upravo zato pripravljajo strategijo razvoja nevladnih organizacij in prostovoljstva ter zakon o nevladnih organizacijah. V parlamentarni postopek naj bi ju vložili do konca leta. Strategija naj bi okrepila promocijo nevladnega sektorja, vzpostavila mehanizem za povečanje zaposlovanja v njem, uveljavila večletne razpise za (bolj stabilno) financiranje in priznala prostovoljstvo kot lastni vložek pri sofinanciranju projektov. Černak-Megličeva obljublja, da bodo vključili tudi predlagano oprostitev plačila davkov iz pridobitne dejavnosti, ki vlado in nevladnike trenutno postavlja na dva bregova.
Del dohodnine v tretji sektor
Sekretarka si dalj časa prizadeva tudi za ustanovitev posebnega sklada, v katerega bi se stekalo 0,5 odstotka dohodnine tistih državljanov, ki je ne podelijo nikomur. Z zbranimi sredstvi bi pospeševali dejavnosti, za katere bi država ocenila, da jih potrebuje, uporabili pa bi jih tudi kot nujni delež za pridobivanje evropskega denarja. Na evropskih razpisih morajo dobitniki določen delež sredstev vedno zagotoviti sami, slovenski pa jih - sploh pri velikih projektih - pogosto ne morejo.
Tudi na ministrstvu za javno upravo priznavajo potencial nevladnega sektorja, predvsem zato, ker dobro pozna potrebe ljudi v lokalnem okolju, in ker prihodke - že skoraj dve tretjini - ustvari na trgu. To je, poudarjajo, dobra podlaga za delni prenos javnih storitev na nevladnike. Še bolj v prid jim govorijo podatki o prilagodljivosti in odzivanju na hitre spremembe v družbi. Najbolj zgovorna sta primera predlanskega žledoma in lanskega množičnega prihoda prebežnikov.
