»Ni hkrati reševala dveh nujnih primerov«

Ljubljana – Primer brežiške zdravnice Nade Cesarec, ki je v torek začela prestajati šestmesečno zaporno kazen zaradi storitve kaznivega dejanja opustitve zdravstvene pomoči, je odprl veliko družbeno kočljivih vprašanj. Med njimi tudi o odločitvah pravosodnih organov v tem primeru.

O tem smo se pogovarjali z vodjo okrožnega državnega tožilstva v Krškem, višjim državnim tožilcem Robertom Renierjem, torej s prvim človekom tožilstva, ki se je s tem primerom ukvarjalo.

Primer zdravnice močno odmeva v medijih in javnosti, ta pravosodju zameri, da ne upošteva dejanskih razmer v zdravstvu, ampak slepo sledi črki zakona. So očitki upravičeni?

Menim, da očitki na račun pravosodja niso upravičeni. Kot v vsakem drugem kazenskem postopku tudi ta sodba temelji na konkretnem ravnanju obsojenke v konkretnem primeru. Splošne razmere v zdravstvu niso imele takšnega vpliva na navedeno dejanje, kot se jim ves čas pripisuje v javnosti. Dolgotrajnost takšnega stanja v zdravstvu, število urgentnih dogodkov, ki se pripetijo in se zdravniki na njih odzivajo, ter dejstvo, da je to pravzaprav eden redkih tovrstnih kazenskih postopkov, kažejo na to, da so v konkretnem primeru razlogi popolnoma subjektivne narave, ki so na strani obsojene zdravnice. V zdravstvenem domu je bilo v tistem času kar sedem drugih zdravnikov, od tega celo štirje v sosednjih ambulantah v istem nadstropju, ki bi jih lahko zdravnica zaprosila za pomoč, kot se to dogaja v tovrstnih primerih, a tega ni storila. Niti ni zdravnica v tistem času reševala nujnega primera, kot se je ves čas prikazovalo v javnosti. Sodišče je presojalo njeno ravnanje glede na dejanske razmere, kakršne so bile v zdravstvenem domu v času storitve kaznivega dejanja in tudi po njem.

Zdravniki, ki so se postavili v bran zdravnici, pravijo, da sodbi ne nasprotujejo, ampak želijo s tem primerom opozoriti na sistemske težave v zdravstvu. Ali sodbi brežiškega okrajnega sodišča in višjega ljubljanskega sodišča prepoznavata takšne težave?

Menim, da javnost ni dovolj seznanjena z vsemi dejstvi tega primera, kot sta jih ugotovili sodišči. Ravnanje obsojene zdravnice pred konkretnim dogodkom, med njim in po njem je namreč takšno, da zdravniku ne morejo biti v ponos. Bolj kot podporo bi pričakoval distanciranje od takšnega ravnanja, ki je poleg že opisane opustitve dolžnosti oskrbe z nujno medicinsko pomočjo vključevalo tudi neupravičeno prirejanje zdravstvene dokumentacije in neupravičeno zaračunavanje stroškov zdravstveni blagajni. V konkretnem primeru morebitne sistemske težave niso vplivale na storitev kaznivega dejanja, je pa postopek pokazal tudi na nekatere konkretne anomalije sistema. Sistemski nadzor, ki je bil opravljen v zdravstvu samem še pred uvedbo kazenskega postopka, namreč nepravilnosti glede prirejanja dokumentacije in zaračunavanja storitev ni zaznal.

Se vam zdi, da je bil ta primer zlorabljen za druge namene?

To težko rečem. Glede na reakcije na sodbo in dejstvo, da so se ključne okoliščine v javnosti ves čas prikazovale popolnoma izkrivljeno – da je bila zdravnica sama v zdravstvenem domu kot nekakšna deklica za vse ob sočasnem nujnem primeru –, si lahko vsakdo ustvari svoje mnenje, zakaj se je to dogajalo.

Se strinjate z odločitvijo predsednika države, ki zdravnice ni pomilostil?

Predsednik države je bil natančno seznanjen z vsemi podrobnostmi primera. Glede na to, da je tožilstvo, enako kakor sodišče in ministrstvo za pravosodje, podalo negativno stališče do predlagane pomilostitve, bi se z njegovo odločitvijo težko ne strinjal.