Ni treba samo čakati na spremembe zakonov

Konzorcij Odprimopoti.si, ki združuje 14 organizacij, opravlja levji delež dela, da bi Slovenija kot najboljša gorskokolesarska destinacija na stari celini povečala in delno tudi legalizirala svojo ponudbo. O tem smo se pogovarjali z vodjo konzorcija Petrom Dakskoblerjem.

Bo Slovenija gostila vrh evropske organizacije Mednarodne gorskokolesarske zveze (IMBA)?

Da, mislim, da imamo dobro zgodbo, zato se bomo skupaj s Slovensko kolesarsko mrežo prijavili. Jeseni bodo razglasili državo gostiteljico, saj je interesa vse več. Vrh pomeni tudi promocijski in razvojni premik. V Sloveniji kraja še nismo izbrali. Ponudila se je Koroška, da bi se sama destinacija še bolj zavedela potenciala, ki ga ima. Najboljša izbira bi bila Ljubljana, ker bi rad videl, da bi postala evropska gorskokolesarska prestolnica. Poleg tega ima ekipo na Golovcu, ki je sposobna in pametna.

Kako naj se Slovenija znebi strahu pred sobivanjem gorskih kolesarjev in drugih?

Najlaže z zgledi, kakršen je Koroška. Gorsko kolesarstvo je vpleteno v poslovne modele od kmeta, ponudnika, lastnikov zemljišč … Najprej bi morali poiskati državna in občinska zemljišča ter zemljišča velikih lastnikov, da ne bi izgubljali časa na razdrobljenih parcelah. Potrebujemo dobre primere, ki delujejo.

Katere so glavne zahteve konzorcija do države?

Sprememba zakona o TNP, da se popravi večkrat povedano tehnično napako. To bi lahko hitro rešili. Morali bi tudi določiti termine, kot je organizirana vožnja, na primer. Treba je obravnavati zakon o planinskih poteh zaradi evidentiranja poti, da bi se začel postopek predlaganja dvonamenskih poti. To poteka zelo počasi. Glede zakona o gozdovih so v pripravi strokovna izhodišča za turistično in rekreacijsko rabo gozdov, kar bi bila podlaga za spremembo zakona. Družba Državni gozdovi očitno razume kolesarjenje kot nekomercialno dejavnost, razen parkov na smučiščih. To je zelo pozitivno.

Kaj je najbolj ključno, da se kolesje vendarle zavrti?

Priznati moram, da niti ni tako ključno, da čakamo zgolj na zakonodajne spremembe. Pogrešam konkretne akcije v krajih, za katere zakonodajnih ovir ni. Lahko bi naredili trase. Na terenu bi bilo mogoče opraviti več dela. Kolesarstvo se vse bolj širi, primer sta Tolmin ali Bovec, da o Kobaridu niti ne govorim. Samo s prstom kazati v državo zaradi počasnejšega razvoja na tem področju, vendarle ni najbolj pošteno. Dela bi marsikje lahko izvajali ne glede na zakonodajo.

Ali konzorcij lahko postane kaj več od prostovoljstva?

Da, rešujemo vprašanja destinacij, gospodarskega interesnega združenja ali Slovenske turistične organizacije, po drugi strani pa konzorcij ni samostojno telo, nima tekočega računa ali denarnega fonda, s katerim bi plačevali osnovne stroške dela ali konkretne projekte. Odgovorne smo zato pozvali, naj del denarja namenijo za razvoj in ne zgolj za promocijo kolesarstva. Vsa stvar je pravzaprav zelo preprosta, saj se na vseh področjih ve, kaj mora kdo narediti. Konzorcij bi tako lahko postal stičišče idej, pozivov in reševanja. Če dejavnosti ne bomo razvijali strateško, ne bomo več konkurenčni. Največja vrednost kolesarske destinacije je to, da jo je mogoče promovirati, da je vse urejeno legalno, da je dovolj velika mreža urejenih, vzdrževanih poti, da ima nosilca, poslovni model, da je vse dogovorjeno z lastniki, upravljavci in okoljevarstveniki. Za promocijo bodo tako ali tako poskrbeli obiskovalci na družbenih omrežjih.