Kar je res manjkalo v razpravi, je bila skupna zaveza o tem, da bo politika storila vse, da bi, ne glede na kapital in medijska lastništva, zakonsko poskrbeli za to, da bi bilo zadoščeno ustavni pravici do obveščenosti.
Izredna seja, problem koncentracije kapitala, podjetja »poštni nabiralniki«, koncentracija medijskega lastništva, z dodatkom »v povezavi z ustavno pravico do obveščenosti«. To so ključne besede včerajšnje maratonske politične seanse v parlamentu. Pobudnik izredne seje, poslanec SDS Branko Grims, je v zvezi z njo dejal: »Ni več tabu teme, za vse je zakon enak. To mora biti ključno sporočilo te seje.« Potem se je med predstavniki strank razvila huda politična debata, ki je bila povsem predvidljiva. Očitke o tajkunizaciji so poslanci razvrščali po političnem periodnem sistemu in po nekaj urah je postalo povsem jasno dvoje: da so v dvorani le redke stranke, ki v tej zadevi nimajo masla na glavi, in drugič, da je šlo predvsem za trženje političnih točk pred javnostjo in ne toliko za interes javnosti, kar naj bi bila osnovna tema izredne seje.
Razprava je pokazala, da na koncu ne bo niti pravih zmagovalcev niti pravih poražencev. Zgodilo se je, da je že v prvi uri izpadel najavljeni skupni imenovalec, namreč, da se za izhodišče razprave in sklepov postavi zakonitost in enakost pred zakonom. Iz tega sicer pravilnega namena je nastalo torej bolj malo in pokazalo se je, da Slovenija bolj kot kaj drugega potrebuje korenite ukrepe za izboljšanje delovanja pravne države.
Razprava o političnem prevzemu Dela je bila mantra, ki se je skozi vso razpravo vlekla kot njena rdeča nit. Toda očitki o sindromu »dragi Tone, dragi Borut« niso dobili epiloga, kajti Grimsu je argumentacijo kazila operacija »Mercator«, ki je dokazovala Janšev nadzor nad Delom, Ropu pa je poleg samega znamenitega pisma Pahorju o vplivih na nacionalno televizijo argumentacijo kazil davni posnetek POP TV, v katerem je Zoranu Jankoviću očital, kako ga je v Mercator nastavila politika, konkretno on osebno.
Kar je res manjkalo v razpravi, je bila skupna zaveza o tem, da bo politika storila vse, da bi, ne glede na kapital in medijska lastništva, zakonsko poskrbeli za to, da bi bilo zadoščeno ustavni pravici do obveščenosti. Če naj namreč res ne bi bilo več tabu tem in če naj bi bili vsi pred zakonom enaki, za tovrsten namen ni boljšega lakmusovega papirja, kot je politična kultura v odnosu do medijev. Zdajšnje stanje namreč prej dokazuje tabuje kot kaj drugega.