Tiskane izdaje
Ljubljana – Dinamično delo je za zdravnike in zdravstvene delavce del vsakdana. Na oddelku splošne nujne medicinske pomoči, kjer sprejemajo vse bolnike, ki se nanje obrnejo, v tokratni dvanajsturni nočni izmeni delajo vsi. Brez izjeme in skoraj brez prestanka.
»Med intervencijo naju je zaparkiralo vozilo,« nekajminutno zamudo opravičita reševalca, ki s posteljo na koleščkih vstopita skozi drsna vrata. Rutinirano, kakor da sta to danes naredila že stokrat, z njo zapeljeta po hodniku, tudi ta večer z vsemi zasedenimi stoli v čakalnici. Zasliši se pokašljevanje, kmalu nato prvi klic medicinske sestre. Koleščki zaječijo, reševalca s posteljo nekaj čez osmo uro zvečer vstopita skozi prva vrata pri vhodu na ljubljanski urgenci.
»Gospa, ste imeli že prej težave z želodcem?« vpraša, razločno in glasno, zdravstveni tehnik v beli srajci in modrih hlačah, pacientki spodvije roko iz kopalnega plašča, zaviha rokav njene spalne srajce, nato pa seže po merilcu tlaka. Odgovarja mu s šibkim glasom, oči ima priprte, na postelji je negibna, njen obraz je barve praznega slikarskega platna. »Zelo nizek tlak imate. Se vam vrti?« Pritisk ji izmeri še na drugi roki, še preden zazvoni drugič, se oglasi na službeni telefon in medtem z očmi preleti papirje s podatki gospe v osemdesetih. »Cel kup zdravil jemljete,« komentira seznam z vsaj desetimi. Izmeri ji temperaturo, vzame telefon in naroči: »Takoj potrebuje infuzijo. Uredi ambulanto, prosim.«
Prekine klic, za sekundo postoji, nato pa seže po mapi oranžne barve, kamor vstavi papirje bolnice. Hiti odpreti široka vrata in posteljo zapelje na levo, nekaj metrov do naslednje ambulante po polnem hodniku. »Oprostite, gospod, samo malo!« zakliče in se – po urgentni poti – drenja med pacienti in obiskovalci v čakalnici. Bolniki zasedajo vozičke, postelje, stole. Čakajo.
Na voljo 24 ur brez napotnice
Paciente najprej sprejmejo v triažni ambulanti, kjer jih razvrstijo glede na zdravstveno stanje v eno od petih triažnih kategorij, ki jih ločijo po barvah, razlaga Matjaž Jankovič, zdravstveni tehnik, ki to noč ocenjuje paciente, preden jih pošlje na obravnavo v eno od štirih ambulant nujne medicinske pomoči. Čas čakanja na pregled v njej je odvisen od presoje zdravstvenega stanja in ne vrstnega reda prihoda bolnika. »Bolj nujne primere obravnavamo prej, četudi pridejo kasneje. Življenjsko ogrožene takoj,« pojasni, ko bolnico zapelje v tretjo ambulanto po vrsti v skupno nekaj več kot sto kvadratnih metrih velikem prostoru. Ne mine niti minuta, ko pohiti po hodniku, širokem kakšen meter. Odpre vrata, ki vodijo do čakalnice, kjer je v zraku zdaj blag vonj urina in komaj zaznaven vonj cigaretnega dima. Preden vstopi v triažno ambulanto, ga zaustavi starejši gospod. »Povejte, kaj se je zgodilo?«
V tokratni nočni izmeni oddelka nujne medicinske pomoči od sedme ure zvečer do sedmih zjutraj za paciente skrbi pet zdravnikov, šest zdravstvenih tehnikov in zdravnica pripravnica. So primarna raven zdravstva, kar pomeni, da so vsem pacientom na voljo 24 ur brez napotnice. Po pregledu počakajo na laboratorijske izvide, nato pa jih pošljejo domov ali jih napotijo k specialistom na internistično oziroma kirurško urgenco ljubljanskega Kliničnega centra.
Odgovarjajo na telefonske klice in po opisu klicatelja določijo stopnjo ogroženosti. Svetujejo mu ali pa presodijo, kakšno ekipo reševalcev bodo poslali na teren. Tudi tokrat telefona zvonita redno. »Prva pomoč, prosim?« se na enega od številnih klicev v tisti noči odzove Mateja Škufca Sterle, specialistka družinske medicine. Ne odloži še slušalke, ko zazvoni telefon poleg nje. »Dober večer, zdravnik pri telefonu.« S pomirljivim tonom se tokrat oglasi 28-letni Jernej Bernik, doktor medicine, ki po šestmesečnem pripravništvu in strokovnem izpitu zdaj čaka na specializacijo. »Živijo, doktorica Mateja je moja mentorica,« se takrat zasliši pri vratih. Izza njih vstopi študentka šestega letnika medicine in se preplašeno ozre po prostoru. Bernik odloži slušalko: »Tetraplegik. Kateter mu moramo zamenjati.«
S triažno ambulanto
Tok njegovih misli prekine oranžna senca za zatemnjenimi vrati. Skozenj vstopi reševalec in zdrdra: »Policisti so ga našli na železniški postaji, s seboj ima samo vozniško, na vprašanja ne odgovarja.« Negibnost moškega v petdesetih kali komaj zaznavno drgetanje telesa. »Kje živite?« ga vpraša Jankovič, čigar oči hitijo sem in tja, da je videti, kakor da v glavi postavlja sestavljanko. »Koliko je bilo danes alkohola?« poizkusi še enkrat in pred njega postavi vrečko, vendar moški ne trzne niti, ko mu izmeri temperaturo. »34 stopinj. Podhladitev.«
Ne okleva dolgo, preden ga odpelje proti ambulanti, a za hip preusmeri pozornost h krikom ženske na hodniku, tik ob sivolasem moškemu v vozičku. »Ne zmore več! Vse izvide ima. Zakaj mora čakati?!« »Gospa, ne derite se name …« »Sej se ne derem!« »… Ker bom poklicala policijo.« »Veste kaj, zaradi mene lahko pride tudi ministrica! Me prav zanima, kako bi bilo, če bi ona tukaj sedela osem ur!« Medicinska sestra se obrne na petah in gospo pusti na hodniku, poleg za zdaj odtenek manj naveličanih obrazov v čakalnici. »Ne razumem, zakaj potrebujejo za izvide dve uri in pol. Tukaj so ljudje z bolečinami. Klinični center si ne more privoščiti take neodzivnosti. Katastrofa!« si pomrmrava, pogleduje okoli sebe in išče odobritev okolice. Hitro stopa sem in tja po hodniku, nato pa ponovno potrka na vrata.
Diagnoza: Čakalne vrste
Doktorica Škufca Sterle je po 16 letih danes predstojnica oddelka in pravi, da takšnega, kjer nezadovoljstva ne bi bilo, ni – obiskov pacientov je statistično več, število zdravnikov pa ostaja enako. Urgentni oddelek po njenem v povprečju obišče do 60 odstotkov ljudi, ki nujne pomoči ne potrebujejo: »Pridejo tudi zaradi mozolja sredi čela ob dveh zjutraj.«
Tudi zaradi takšnih se čakalne vrste daljšajo, saj morajo prej ali slej pregledati vse. Da bi te zmanjšali, bi morali podvojiti mrežo družinskih zdravnikov, pravi Škufca Sterletova. Tako bi urgenco obiskalo manj ljudi, to pa bi pomenilo, da bi se lahko pacientom dodatno posvetili.
Posledic zdravniške stavke zaenkrat ne občutijo, napoveduje pa, da bo pacientov z zaostritvijo pogajanj z vsakim dnem več. Vedno nove čakalne vrste so problematične, saj vsak mesec čakanja več pomeni manj možnosti za ozdravitev. Ne pospešuje jih niti čakanje na izvide laboratorijskih in rentgenskih preiskav, ki lahko celo na urgenci trajajo do štiri ure. »Ker moramo delati natančno, delo težko pospešimo. Vsak korak moramo zapisati. Zoprno, vendar nujno. Ob zapletih nam lahko papirji rešijo kožo,« pravi zdravnica, v katero se po osmih urah počasi naseljuje utrujenost. Veke postajajo za odtenek težje, gibi za hip počasnejši.
Potrebovali bi tudi dodaten prostor za opazovanje bolnikov, ki so zdaj prepuščeni hodnikom, je še jasna: »Če bi imeli 10 ambulant namesto štirih, bi pregledi tekli bolj tekoče.« Tega niti selitev v nove prostore urgence v prihodnjih letih ne bo rešila. Dobili bodo več aparatov, prostor bo večji, število ambulant pa se ne bo spremenilo.
Šele okoli pete ure zjutraj se začnejo hodniki urgence prazniti. V zdaj le občasno pokašljevanje tik ob ambulanti reže zvok krčevitega joka tik ob ambulanti. Dekle v dvajsetih je ob vhodu na postelji zvita, tečejo ji solze, k njej se sklanja fant in jo drži za roko. »Punca, ki zunaj joka od bolečine, je takoj za naprej. Žolčni kamni.« »Čakava že deset mesecev. To je deseti napad po vrsti. Kaj morava narediti, da prideva takoj do operacije?«
