»Nikoli ne bi mogel narediti muzeja, ki slavi fašizem«

Forlí − Zadnje dni je evropske medije preplavila novica, da nameravajo v majhnem italijanskem mestecu Predappiu, v rojstnem kraju Benita Mussolinija, zgraditi muzej fašizma. V resnici gre za povsem nasprotno pobudo: za poskus resnejšega obračuna z lastno zgodovino in za študijski center, ki bo med drugim poskušal odgovoriti, kako se je lahko skoraj ves narod slepo predal totalitarnemu režimu, kot je bil Mussolinijev.

Emilia Romagna je znana kot najbolj levičaraska italijanska dežela z najmočnejšim partizanskim gibanjem. Predappio bi bil najbolj znan po najboljših brusketah v Romagni, če ne bi nad njim viselo prekletstvo − v kraju se je leta 1883 rodil Benito Mussolini, ki je leta 1922 prevzel italijansko vlado kot najmlajši italijanski premier (do Renzija). Potem ko so v družinsko grobnico leta 1957 prinesli njegovo truplo, je ta kraj postal glavno mesto italijanskih nostalgikov fašizma. In ti nostalgični pohodi neuničljivega fašizma so postali žulj levičarskega župana Giorgia Frassinetija, ki je zaradi svoje zamisli že lep čas zvezdnik italijanskih in evropskih medijev.

Ko je pred šestimi leti določil projekt, so ga še najbolj napadli »njegovi« iz levih strank, misleč, da bo le še dodatno razpihoval za preproste ljudi tako mamljiva fašistična čustva. Toda župan, ki (med drugim) dobro pozna tudi piranskega župana Petra Bossmana, je bil vztrajen in vse bolj prepričljiv: to bo pravo nasprotje muzeja, ki naj bi slavil fašizem. Poudarjali bodo spopad s totalitarizmi in razgaljali temne plati 20-letnega vladanja opevanega Duceja. Italija obračuna z lastno preteklostjo še ni opravila. Zdaj, ko zaradi beguncev fašistična ideologija spet nevarno dviguje glavo, je pravi in skrajni čas. Italijani so dovolj dozoreli, da prav v enem od simbolov italijanskega fašizma postavijo resen študijski center.

O tem podrobneje pišemo v jutrišnji Sobotni prilogi, danes pa objavljamo le kratek del pogovora z Giorgiem Frassinetijem.

Gospod župan, kakšen je namen projekta, ki ste ga zastavili v Predappiu?

Ko gre za vojne, mislimo, da se ne bodo nikoli več ponovile. V resnici (to smo že videli tudi v Evropi) se takšna zgodovina ponavlja. Zato moramo poiskati kraje, kjer je možen resen zgodovinski premislek. Vse predolgo se tu dogajajo manifestacije, ki niso ravno odsev tega kraja in Italije. Najmočnejše orodje pri tem sta vsekakor kultura in zgodovina.

Bo to muzej, ki bo slavil obodbje Mussolinija?

Kdor me pozna, ve, da nikoli ne bi mogel narediti muzeja, ki bi slavil fašizem. Zasnovo muzeja so predstavili na napačen način, ker mu dajejo karikaturno podobo. Te pripovedi ne more zagotoviti politika, ampak nujno zgodovinarji.

Nočete dopustiti, da bi o vašem kraju pripovedovale tri trgovine s fašističnimi spominki?

V njih je ničvredna navlaka, ki nima ničesar skupnega s kritično pripovedjo o tem času. To so Mussolinijevi liki na predmetih, fašistični slogani in različni spominki, ki nas res ne morejo predstavljati. Prebivalci Predappia se v teh spominkih ne prepoznajo. Ne moremo več prepuščati pripovedi o zgodovini Predappia štirim trgovcem, katerih cilj je zgolj zaslužiti.

Kdo vas podpira pri tem projektu?

Začeli smo to dolgo pot tako, da smo najprej razpravljali z italijanskim partizanskim združenjem ANPI, z zgodovinskim inštitutom upora, z deželo Emilio Romagno, z zgodovinarji, ki so nas podprli. Na koncu smo v teh razpravah toliko dozoreli, da smo soglasno podpisali dokument o načrtu.

Kako ste preučili podporo prebivalstva − z javnomnenjsko raziskavo ali kako drugače?

Obnovo največje stavbe v kraju, ki je danes povsem zapuščena in prazna in je nastala kot palača fašizma in gostoljubja, sem vključil v svoj predvolilni program, ki mi je pred poldrugim letom omogočil, da sem prepričljivo zmagal v svojem drugem mandatu.

Kaj pravi Renzijeva vlada?

Renzijeva vlada je z zanimanjem podprla projekt.