Odločitev SLS, da brezpogojno zavrne možnost pogajanj o morebitnem vstopu v vlado Boruta Pahorja, je presenečenje. Za katero drugo stranko bi težko podali podobno mnenje, za SLS pa je to res nenavadno. Zdi se, da je ljudska stranka, poznavajoč zgodovino, polno turbulentnih preskokov iz enega pola v drugi, ponašanje z mostograditeljstvom in izostrenim občutkom za zadovoljevanje specifičnih interesov, tokrat prekosila sama sebe. Tega, da so takoj na začetku zavrnili možnost pogovorov ne glede na končni rezultat, ko ni nujno, da bi končali v koaliciji, je bilo doslej nepredstavljivo. Po ponedeljkovi noči lahko res zatrdimo, da slovenski politični prostor po 21. septembru ni več takšen, kakršnega smo poznali doslej.
Obrisi bodoče koalicije so čedalje jasnejše. V njej bodo po vsej verjetnosti SD, Zares, LDS in DeSUS. Na slovenski republikanski desnici bi takšno združbo označili kot tovarišijo tranzicijske levice. Bodoča koalicija ne bo imela v vrstah nikogar, ki bi vsaj malo kukal tudi na drugo, desno stran. Zato bi lahko sklenili, da je v ponedeljek zvečer zmagal Janez Janša. Če njegova SDS na volitvah sicer ni zmagala, kar predstavnikom SDS nikakor ne gre z jezika, lahko po odločitvi SLS zadovoljno sklenejo, da je Slovenija dokončno razklana na dva politična pola.
To sicer za državo z bolj normalno polpreteklo zgodovino ne bi predstavljalo nobene težave, a Slovenija je v tem primeru v bolj specifičnem položaju. Enobarvne vlade so bile doslej razumljene kot nekaj škodljivega za njeno »duhovno« zdravje. Prelom z zgodovino SLS bo očitno dolgoročno prelomil tudi s prepričanjem, da so istovetne ideološke vlade zgrešene in škodljive. Ali bo res tako, bo seveda pokazal čas, a je tudi napočil čas, da v Sloveniji enkrat za vselej prelomimo s predsodki do takšnih ali drugačnih vlad. Oboje je legitimno in legalno, čeprav se nekateri s tem ne bi strinjali, predvsem tisti, ki najodločneje uporabljajo težke demonizirajoče oznake.
Selitev SLS v opozicijske vrste po porazu - padanje podpore iz volitev v volitve ni mogoče drugače označiti - je logična in razumna odločitev. Nelogično pa je, da stranka potemtakem ne zamenja tudi vodstva, kar znova kaže, da SLS (še) ni zmogla popolnega premisleka, kako naprej. Opozicioniranje v druščini SDS in hegemona desnice bo prihodnja štiri leta izjemno težka naloga. Perspektive so zaradi tega skrajno črne, upoštevajoč da imajo neprepoznavne poslance in kadre, ki bodo morali zapustiti številne funkcije. Okoliščine za krepitev v opoziciji jim zato nikakor niso naklonjene.
Zaradi košarice SLS Borutu Pahorju se lahko zgodi, da prihodnje vlade ne bomo dobili tako kmalu, kot si je prvak SD domišljal. Trojček, ki se je zavezal, da bo sestavil vlado, nima dovolj glasov, zato mora zdaj računati izključno na podporo DeSUS. Njen prvak Karl Erjavec si zdaj lahko le še mane roke in navija ceno. Povpraševanje je veliko, ponudbe bolj malo. Kaj se je dogajalo na borzah te dni, ko je bilo ponudbe preveč, povpraševanja malo, je vsem dobro znano. Pri sestavljanju vlade je zdaj slika obrnjena. Če si želi Pahor sestaviti ekipo, bo pač moral popuščati. Erjavec na obrambnem ministrstvu in še kakšen položaj več je cena, ki jo bo moral plačati. Da ne govorimo o usodi prepotrebnih reform, ki jih napoveduje Pahor.
Letošnje volitve bodo očitno res zgodovinske, kajti pokazalo se bo, da je zmagovalec le eden - Karl Erjavec in njegova stranka DeSUS. Zato se zdi, da smo v ponedeljek spremljali noč izgubljenih priložnosti.
Iz tiskane izdaje Dela