Tiskane izdaje
Naravoslovna pot po največjem rečnem otoku v Sloveniji poteka po obstoječi sprehajalno-rekreacijski poti, ki jo številni Mariborčani dobro poznajo. Le da je zdaj označena še sedmimi informativni točkami. Začne se na vhodu na otok, kjer je večja informativna tabla in nadaljuje po obhodni poti otoka, kjer obiskovalce na posamezne posebnosti opozarjajo predstavitvene točke.
Razen na začetku posebnih tabel na krožni poti ni, so le diskretno, z rastlinskimi in živalskimi simboli označene točke, saj prvobitne narave gozda niso želeli kaziti s tablami. Na samostojno spoznavanje naravnih znamenitosti Mariborskega otoka se zato brez zloženke, ki je na voljo na začetku poti pri informativni tabli, ni pametno podati. Razen z dobrim poznavalcem, seveda.
»Ko so zgradili jez v Melju, se je vodostaj reke dvignil za približno meter«
Gozdar Samo Jenčič iz Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave, ki je sodeloval pri pripravi poti, se razgovori že pri prvi točki, ki simbolizira gozdno podrast.
Razkrije, da je ta na otoku zelo bogata in zelo odstopa od povprečnega rastlinskega sveta v okolici: »Zaradi specifične lege otoka sredi Drave pod elektrarno je mikroklima malo drugačna kot v okolici. Temperaturni ekstremi so manjši, zračna vlaga je drugačna in na otoku najdemo kup rastlinskih vrst, ki so sicer značilne za bolj vzhodne in jugovzhodne dele Slovenije. To so tako imenovane ilirske rastlinske vrste. Gre za vrste, ki imajo raje bolj toplo klimo in vrste, ki so vezane na apnenec, ki ga v naših krajih ni veliko. A prav Drava je nanosila mnogo apnenčastega materiala in tako so na otoku ustrezna tla za rast teh rastlin.«
Med hojo do naslednje točke Jenčič opozori na poškodbe na mogočnih bukvah, ki so nastale kot posredna posledica izgradnje jezu v Melju, povsem na drugem koncu mesta: »Ko so zgradili jez v Melju se je vodostaj reke okrog otoka dvignil za približno en meter in takrat so obale otoka obložili s kamenjem. Sem so ga dovažali s tovornjaki in ga tukaj razstreljevali na manjše kose.« In tako so poškodb o drobcev kamenja na drevesih vidne še danes, čeprav je od takrat minilo že več kot 40 let.
Ogled naravoslovne poti lahko traja nekaj minut, lahko pa tudi uro in več
Gozdna sestava Mariborskega otoka je sicer zelo pestra. Od izgradnje kopališča v tridesetih letih prejšnjega stoletja, je gozdna flora na tem majhnem prostoru razdeljena na dva dela: na zahodu v glavnem prevladuje bukov gozdov, na vzhodu pa mešan gozd z gabri, hrasti, bori in drugimi vrstami: »Rastline lahko uspevajo tam, kjer imajo primerne rastiščne pogoje ter tam, kjer ni drugih, konkurenčno močnejših vrst, ki bi jim rastiščni pogoji bolj ustrezali. Tako se v naravi oblikuje ravnotežje, posebnost pojasni Jenčič.«
Med sprehodom po naravoslovni poti seveda na moremo mimo nastanka Mariborskega otoka, ki je po Jenčičevih besedah edinstven pri nas. Ne gre namreč za klasičen prodnati rečni otok, ampak je nastal na trdni kaminski osnovi na mestu, kjer Drava izstopi iz Dravske doline in se razlije po Dravskem polju: »Na takih mestih reka izgubi svojo rušilno moč in začne odlagati material.«
Ogled naravoslovne poti lahko traja nekaj minut, lahko pa tudi uro in več. Zadnja točka namreč ni zaključek poti, ampak, kot sta zapisala avtorja besedila v zloženki Živa Bobič Červek in Branko Bakan, začetek novega obhoda in raziskovanja narave otoka, ki je v nenehnem gibanju in spreminjanju.
