Nove stare delitve v slovenski politiki

Delitev na levo in desno v Sloveniji ne ustreza dilemam, s katerimi smo soočeni kot družba, temveč je odmev preživelih zgodovinskih sporov.
Objavljeno
19. maj 2018 10.00
Posodobljeno
18. maj 2018 17.42
Tradicionalna razlika med levico in desnico je res doživela zaton, a ne način, kot smo se mnogi nadejali ali pričakovali. FOTO: Jure Eržen/Delo
Poleti leta 2011 smo s kolegi v reviji Razpotja objavili tematsko številko, v kateri smo znane osebnosti iz intelektualnega in političnega sveta vprašali, kako dojemajo delitev na levico in ­desnico. Je v današnjem svetu še aktualna? Jo ­morda nadomeščajo druge delitve?

Odgovori so – v letu arabske pomladi, protestov madridskih indignadosov in splošnega navdušanja nad osvobodilnimi potenciali novih komunikacijskih tehnologij – odsevali slutnje (tedaj še mladih) urednikov. Večina anketirancev je menila, da je delitev preživeta in da nas čaka novo obdobje pragmatične sinteze različnih političnih tradicij v iskanju odgovorov na nove izzive sodobnosti. Hkrati je večina sogovornikov opazila, da delitev v Sloveniji ne ustreza dilemam, s katerimi smo soočeni kot družba, temveč je odmev preživelih zgodovinskih sporov.

Izgubljeni trenutek modernizacije

Volilna kampanja, ki se je začela nekaj mesecev pozneje, je bila za mnoge izmed nas prva, v kateri smo slišali kresanje mnenj o akutnih vprašanjih aktualnosti. Državljanska lista Gregorja Viranta se je mnogim zdela primer nove pragmatične sinteze različnih ideoloških tradicij v imenu enotne programske vizije. So­očenj niso zaznamovale teme polpretekle zgodovine ne (kakor v prejšnji in naslednji kampanji) afera Patria, temveč odnos do problemov slovenskega ekonomskega modela in različne vizije, kako iz krize. Razprava je bila ostra in polemična, a je potekala o aktualnih izzivih in ne o nerešljivih preteklih sporih.

Kazalo je, da je hladna prha realnosti, ki jo je na vrhuncu finančne krize doživela Slovenija, končala obmetavanja s partizani in domobranci. Nadomestila so jih strukturna vprašanja, in čeprav so se jih stranke lotevale iz različnih nazorskih in vrednostnih predpostavk, se je zdelo, da je slovenska politika končno odrasla. Kazalo je, da se oblikuje nova politična polarizacija, ki ne bo potekala več na podlagi kulturnih in družinskih identitet iz polpretekle zgodovine, temveč se bo kristalizirala okoli ekonomskih dilem: privatizacija ali vztrajanje pri državnem lastništvu podjetij, liberalizacija ali neokorporativizem, reforme ali status quo. Politični diskurz se je moderniziral; delitev na levico in desnico se je posodobila tako, da je omogočala reševanje razvojnih vprašanj na podlagi tekmovanja dveh jasno definiranih, a notranje pluralnih, ekonomskih in ­političnih vizij.

Razkroj skupne realnosti

Sedem let pozneje in ta trenutek je to pozabljena epizoda v krivulji ideološke polarizacije. Predstava o novi osi levo – desno, ki bi temeljila na programskih dilemah, se je kmalu razblinila. Takoj po volitvah je kulturni boj – Dražgoše na eni in trenirkarji na drugi strani – začel razkrajati delitev, ki bi bolje ustrezala moderni, v prihodnost usmerjeni družbi. Ponoven vdor afere Patria v politično razpravo in »vseslovenske vstaje« so spodnesli temelje takšnega razvoja.

Leta 2011 je bila Slovenija polarizirana okoli vprašanj, o katerih so se vsi bolj ali manj strinjali, da obstajajo in da so problem – dilema je bila, kako jih rešiti. Pojem »stricev iz ozadja«, ki je prišel v javnost z levice (njegov avtor je sedanji predsednik Socialnih demokratov Dejan Židan), je nakazoval edinstveno konvergenco tudi o najbolj spornih vidikih tranzicijske realnosti, o katerih so se v prejšnjih dveh desetletjih lomila kopja. Zdaj so se (skoraj) vsi strinjali, da so vplivne interesne skupine, ki v imenu zaščite partikularnih interesov blokirajo potrebne reforme, resen problem slovenske družbene in politične stvarnosti. Obstajalo je, torej, vsaj osnovno strinjanje o tem, kaj je realnost – in globoko nestrinjanje o tem, kako jo nagovoriti. Predpogoj za normalno, plodno politično delitev.

Ta kratkotrajni konsenz se je, najprej z demografsko paniko glede trenirkarjev in nato z vstajami in Patrio, usodno pretrgal. Polarizacija ni več potekala le o koli vprašanja, kako se soočiti s perečimi problemi sedanjosti, niti ne okoli vselej pereče politične dileme, katera vprašanja so pomembna in katera trivialna: razbilo se je minimalno strinjanje o tem, kaj realnost sploh je. Za eno stran so bile vstaje spontan protest proti varčevalnim rezom in korupciji (bodisi upravičen ali pretiran, usmerjen v prave ali napačne tarče, preveč ali premalo koordiniran z opozicijskimi strankami), za drugo inženiring zakulisnih sil, ki so hotele zrušiti legitimno oblast. Za eno stran je bila Patria korupcijska afera brez sodnega epiloga, za drugo montirani proces. Razkroj skupne predstave o realnosti, ki je značilen za mnoge družbe, ki so šle skozi totalitarne izkušnje ali so bile dolgo podvržene vsesplošni preganjavici tajne policije, je postal val, na katerem so kulturnobojne delitve znova preplavile slovensko politiko.

Kriza zahodnih vzorov

Vmes se je zgodil pomemben obrat: pojavi, ki so bili značilni za periferije zahodnega politično-ekonomskega sistema, so pronicali v njegovo središče. S pojmi, kot so »lažne novice« in »alternativna dejstva«, ter pojavi, kot je avtoritarni populizem, so elementi, ki jih dobro poznamo iz politične kulture naše balkanske in vzhodnoevropske soseščine, zajeli Zahod. Vsaj kar zadeva oblike in dinamike politične polarizacije, nismo dosegli zahodnih standardov, temveč so se zahodni standardi približali ­našim praksam.

Postmoderni etnični populizem, cepljen na prostaško popularno kulturo, banalen in agresiven nacionalizem v navezi z množičnimi mediji, karizmatično voditeljstvo v spregi z oligarhičnimi interesi, antiintelektualizem in prezir do »birokratskih elit«, demografska panika in teorije zarote, vse v službi resentimenta večinskega prebivalstva – vse to je tistim, ki s(m)o spremljali razpad Jugoslavije, še kako znano. Čeprav zahodne države (vključno z ZDA) kažejo neprimerno večjo odpornost proti virusu protipolitičnega avtoritarizma, nimamo več vzora »normalne« demokratične politike, ki je bil še pred nekaj leti stabilizacijski dejavnik naše politike in nam kazal pot do njene modernizacije.

Polarizacija? Katera polarizacija?

Toda kljub temu ne drži, da živimo v stalni polarizaciji. V ozračju permanentnega spora o identitetnih temah je šel trend kvečjemu v nasprotno smer. V zadnjem letu se je slovenska politika tako razdrobila, da je težko govoriti o dveh polih. Očitno je, da stranke to dvopolno predstavo uporabljajo le taktično, ko hočejo mobilizirati svoje jedrne volivce. Težko je govoriti o polarizaciji, ko si vse stranke prizadevajo priti v vlado in v njej zagovarjati svoje partikularne interese. Nenavadna je polarizacija, kjer vsi hitijo razlagati, da nimajo načelnih zadržkov glede sodelovanja s komerkoli drugim (edini neroden gost v tej gostiji je SDS).

Tradicionalna razlika med levico in desnico je res doživela zaton, a ne način, kot smo se mnogi nadejali ali pričakovali. Ni je nadomestila delitev na podlagi programskih razlik glede sodobnih problemov. Pod vplivom nedavnih zahodnih trendov so se ideologije levice in desnice spremenile v množico ideoloških drobcev, ki še vedno vzbujajo strastne politične identifikacije pri volivcih (morda še močneje kot nekdaj), a ne zmorejo artikulirati koherentne vizije prihodnosti, ki bi slonela na obče priznani sliki realnosti. Stranke poskušajo z manipulacijo teh frag­mentarnih strasti ujeti v svoje mreže čim več volivcev. Ta volilni izkupiček pa ni namenjen oblikovanju velikih programskih zavezništev, temveč kupčkanju s partikularnimi interesi v velikih koalicijskih vladah.

Nazorska libanonizacija politike

Prišlo je do »balkanizacije« ali »libanonizacije« politične kulture, kjer stranke same sebe razumejo kot mešetarje z množico zaprtih in sovražno nastrojenih kulturnopolitičnih identitet; spodbujajo in celo hujskajo nazorsko in identitetno mržnjo, a v isti sapi iščejo kanale, po katerih lahko tako napaberkovan volilni kapital unovčijo za konkretne usluge (te so le deloma usluge za volivce in večinoma za klientelo in strankarske kadre).

Toda za to žalostno fasado vprašanja, ki so pridrla na dan v času finančne krize, ostajajo akutna. Kriza, v katero je zašel razvojni model slovenske tranzicije, ni odpravljena niti ni bilo resnejših poskusov njegove reforme ali prenove. Doživeli smo brezvoljno aplikacijo najnujnejših priporočil evropskih institucij, medtem ko je ekonomski pospešek, ki se je zgodil predvsem zaradi okrepitve nemškega srednjeevropskega gospodarstva, političnim in upravljavskim elitam omogočil, da so si oddahnile in perečo razpravo o reformi strukturnih problemov prestavile sine die.

Obnova politične delitve na podlagi teh vprašanj bo glavni politični izziv nove generacije.