Novinarji bijejo plat zvona

Ljubljana – Kapljično odpuščanje na Delu in Večeru, problematične kadrovske in programske poteze na nacionalni RTV ter napredujoča prekarizacija novinarskega poklica so novinarje spodbudili k refleksiji čedalje slabših razmer, v katerih so prisiljeni delati.

Novinarstvo čedalje težje opravlja delo psa čuvaja, je na včerajšnji problemski konferenci o stanju v medijih, ki sta jo sopriredila Društvo novinarjev Slovenije (DNS) in Sindikat novinarjev Slovenije (SNS), poudaril Primož Cirman z Dnevnika in nadaljeval: »Še nikoli ni bilo mogoče tako poceni kupiti medijskega molka ali prevzeti medija. Branil nas ne bo nihče. Edini naš zaveznik so bralci, gledalci in poslušalci.« Po mnenju Maria Beloviča (Delo) bi morali novinarji razviti močnejšo stanovsko zavest. »Pomanjkanje solidarnosti med novinarji in medijskimi hišami je očitno.«

Mojca Zabukovec (Delo) je opozorila na poročilo evropskega združenja novinarjev, ki je že leta 2011 ugotavljalo, da je med novinarji 60 odstotkov atipičnih, torej negotovih oziroma prekarnih zaposlitev in sklenila: »Realnost je že zdaj prekarna.« Iztok Jurančič, predstavnik SNS, je presenetil s ugotovitvijo, da kljub naraščajočemu številu brezposelnih novinarjev krize zaposlovanja v novinarstvu ni, trditev pa je podkrepil s podatkom, da je leta 2014 poklicno delovalo prav toliko novinarjev kot v predkriznem letu 2008. Razlika je »samo« v tem, da je delež prekarnih novinarjev v tem obdobju narastel že skoraj na tretjino, tako da je lani znašal že 31 odstotkov.

Čeravno prekarni novinarji delajo v ti. im. prikritih delovnih razmerjih in bi jih lastniki medijev po črki zakona morali sprejeti v redno delovno razmerje, pa vlaganje individualnih tožb zoper delodajalce po besedah Kristine Božič (Dnevnik) zanje ne predstavlja rešitve, saj končni rezultat tožb ni nadaljevanje dela pri delodalajcu, temveč izguba dela. »Ker prekarci nismo organizirani, predstavljamo socialni dumping. Delodajalci nas izkoriščajo za to, da slabimo položaj redno zaposlenih.« Božičeva je zato predlagala enakopravno povezovanje vseh delavcev, prekarno in redno zaposlenih, in to ne le novinarjev, ampak tudi lektorjev, tehničnih urednikov itn.

Nacionalna RTV ima po besedah Igorja E. Berganta za razliko od drugih medijskih hiš »sanjski poslovni model: RTV prispevek in oglaševanje«. Tega bi morala uporabiti za vzorno reševanje položaja prekarno zaposlenih in za promocijo kakovostnega žurnalizma, še zlasti tistega v tiskanih medijih.

Marko Milosavljević s Fakultete za družbene vede je navedel tri spremembe medijske zakonodaje, ki bi jih bilo mogoče uveljaviti hitro: da medija ni mogoče prevzeti s krediti, da mora biti finančna konstrukcija prevzema transparentna in da mora prevzemnik izkazati tudi posedovanje sredstev za investiranje v medij. Krčenje stroškov v medijih po njegovem poteka že najmanj 12 let; potekalo je tudi v gospodarsko boljših časih.

Upokojeni novinar RTV Gojko Brvar pa je spomnil na zadnjo splošno stavko novinarjev, ki je bila leta 2004 in je bila namenjena izboljšanju položaja t. im. svobodnjakov (danes bi jim rekli prekarci), a so se je večinoma udeležili redno zaposleni, saj so se svobodnjaki bali, da bodo sicer ostali brez službe. Na podoben način, je dodal, je usoda prekarcev danes bolj kot od njih samih odvisna od (ne)solidarnega ravnanja redno zaposlenih novinarjev.