Tiskane izdaje
Ljubljana – Da človekove pravice ne postanejo predmet politizacije, je tudi odvisno od tega, kakšen status v posameznih državah imajo institucije, ki skrbijo za njihovo varovanje. Pri tem je ključno spoštovanje pariških načel.
Ministrstvo za pravosodje in varuh človekovih pravic si zato pri nas prizadevata, da bi skladno s pariškimi načeli o statusu državnih institucij za človekove pravice iz leta 1993, naš varuh pridobil najvišji status, to je status A. Status državnih institucij za človekove pravice po pariških načelih, ki so jih sprejeli Združeni narodi, sicer podeljuje pododbor mednarodnega koordinacijskega odbora državnih institucij za spodbujanje in varstvo človekovih pravic. Da institucija pridobi status A - naš varuh ima zdaj status B - mora dokazati skladnost s pariškimi načeli, ki poudarjajo pluralnost delovanja in mednarodno aktivnost.
Sodelovanje s civilno družbo
Na ministrstvu so zato pripravili predlog spremenjenega zakona o varuhu človekovih pravic, ki je že v državnozborskem postopku in ki po besedah ministra Gorana Klemenčiča predvideva ustanovitev sveta za človekove pravice kot posvetovalnega organa znotraj organizacije varuha. Omogočal bo pluralno zastopanost in povečal sodelovanje s civilno družbo in stroko. Poleg tega je predvidena ustanovitev centra za človekove pravice, in sicer kot stalne notranje organizacijske enote, ki bo pripravljala lastne raziskave ter izvajala izobraževanja in usposabljanja.
Okrepljen varuhov mandat
Takšen okrepljen mandat varuha naj bi v spremenjenih varnostnih in družbenih razmerah, s katerimi se spopadata Evropa in tudi svet na globalni ravni, omogočal, da se bo položaj varuha in s tem raven spoštovanja človekovih pravic še naprej krepila. V SD spremembe zakona označujejo za enega od ključnih zakonskih projektov v tem mandatu, ki se mu v parlamentu obeta podpora, čeprav del opozicije meni, da bi varuh že zdaj svoje delo lahko opravljal učinkoviteje in da se nekatere problematike, tako pravijo v NSi, sploh ne loteva. To je, denimo, diskriminacije zaradi verske pripadnosti.
Glas otroka
Predlog zakona predvideva tudi formalizacijo instituta zagovorništva otrok, ki se je deset let pri varuhu človekovih pravic izvajal kot pilotni projekt, in sicer kot projekt Zagovornik - glas otroka. Projekt so začeli izvajati leta 2007 in še traja. Pokazal je, da je treba vsebino in namen zagovorništva zakonsko dodelati, saj bodo le tako zagovorniki otrokom lahko pomagali uresničevati eno od njihovih temeljnih pravic, katerih uresničitev je zdaj prepuščena posameznim organom, ki vodijo različne postopke.
Zdaj pri nas deluje več kot 80 zagovornikov, ki so pri delu z otroki samostojni in avtonomni, še posebno pa ne smejo biti pod vplivom staršev, kadar so v konfliktnem razmerju. Seznam zagovornikov, ki bodo ustrezno usposobljeni, bo po uveljavitvi zakona tudi javno objavljen, zaradi njihove neodvisnosti pa bo staršem, če o določitvi zagovornika ne bodo dosegli soglasja, onemogočeno, da bi lahko izbrali konkretnega zagovornika. Takrat bo varuh izbral zagovornika na podlagi ocene vseh okoliščin posameznega primera, kot so lokacija bivanja, vrsta postopka ali zadeve, morebitne posebne potrebe otroka in podobno.
