Spomenka Hribar. Od leta 1983, ko je napisala esej Krivda in greh, v katerem je razkrila resnico o povojnih pobojih, je bila v središču družbenega dogajanja. Leta 1987 je v 57. številki Nove revije pozvala partijo, naj sestopi z oblasti. Leta 1988 je bila ena najbolj aktivnih članic Odbora, ki se je boril za četverico, leta 1991 spet med najbolj dejavnimi za osamosvojitev Slovenije. Leta 1992 je objavila tekst Zaustaviti desnico in tudi tokrat sprožila večmesečno polemiko in celo spremembe na političnem prizorišču. Konec leta 1992 se je upokojila in od takrat se noče več vrniti v politiko. Oglaša se redko, a vedno vzbudi veliko različnih reakcij in odmevov. »Vedno povem, kar mislim,« pravi. Tudi tokrat odgovarja brez ovinkov in z jasnim sporočilom. Spomenka Hribar je odločena: na jesenskih volitvah si želi spremembe.
Spremljate volilno kampanjo?
Ja.
Ste si ogledali prvo soočenje Janeza Janše in Boruta Pahorja?
To je bilo bolj prvo »otipavanje«. Janša ima navidez prednost, ker je bolj agresiven - res pa je, da je bil tokrat poudarjeno prijazen; na voljo ima več podatkov in predvsem: je demagog. Pahor je bil pomirjevalen, kar je smiselno pri iskanju kompromisov, pri iskanju najboljših, sprejemljivih rešitev. Ko pa je treba predstaviti svoj politični program, povedati, za kaj gre, pa je treba biti bolj jasen v formulacijah, kar se je pokazalo v četrtek na Pop TV.
Ankete javnega mnenja kažejo, da imamo volivci predvsem dve alternativi: eno pooseblja Janez Janša, drugo Borut Pahor. Kakšni sta ti alternativi, kakšen mandat je pred nami?
Popolnoma sem prepričana, da bo Janša, če bo še štiri leta predsednik vlade, spravil Slovenijo ekonomsko, moralno in politično na dno. Slovenija bo zdrsnila v anarhijo in ta je gojišče vseh totalitarnih sistemov. Anarhije se ljudje bojijo, hočejo red in mir in seveda kruh - in to je tisto, kar ponavadi totalitarci obljubljajo. Zmotno je mnenje, da je izhodišče totalitarnih sistemov diktator ali pa neka elita. Pravo gojišče je anomija in iz nje izvirajoče kaotično stanje, ki se od vlade navzdol že zdaj vse bolj širi, stanje boja vseh proti vsem. Seveda potem »elita«, natančneje, avtokrat s svojim pratežem vzpostavi totalitarizem; in to zdaj Janša počne - s spodjedanjem vseh državnih in civilnih ustanov, nadzornih mehanizmov države, z negotovostjo in demagogijo. Zato mislim, da je Slovenija na zares odločilni prelomnici, ko bi se ljudje morali zavedati, da tako ne gre več in da to, kar se zdaj vzpostavlja, ni demokracija.
No, to so ostre besede in mračne napovedi. V katerih ravnanjih sedanje oblasti vidite težnje po totalitarizmu, po avtoritarnosti? Na čem temelji vaša ocena o vzorcih mišljenja predsednika Janše, o katerih ste pisali že v knjigi Svet kot zarota?
V knjigi Svet kot zarota sem sledila logiki Janševega mišljenja in njegovi metodologiji izvajanja oblasti. Nevarnost je v tem, kar on v bistvu hoče in čemur vse podreja. Hoče pa absolutno oblast. Zakaj jo hoče, sem že javno povedala. Izvirni greh njegove oblastiželjnosti je nerazčiščeno trgovanje z orožjem. Takrat se je vse začelo, od takrat je Janša ujetnik svoje odgovornosti. Do današnjega dne ni jasno povedal, kaj se je pravzaprav dogajalo; niti tega, kje je denar. Absolutno oblast potrebuje, da te stvari skriva in prikriva. Najprej se je spravil na medije, z mnogimi postopki nad novinarje in urednike, v družbi je vzbudil strah pri ljudeh, da so oblasti povsem na razpolago, da o njih vse ve in z njimi lahko počne, kar hoče. In res počne; ljudje se bojijo za ljubi kruhek, ekonomsko moč nad njimi pa si je pridobil z lastninskimi mahinacijami in premeščanjem vodilnih ljudi kot kmetov na šahovnici.
O trgovini z orožjem pravite, da je mati vseh afer. Zakaj? O tem ne vemo nič. Niti opozicija, torej nasprotna politična stran, o tem ne govori, nobena preiskovalna komisija ni ugotovila ali objavila kakšnih dejstev ...
... njegova oblast je onemogočila delo preiskovalnih komisij (tudi o današnjih mahinacijah z nabavo orožja), na primer odstranitev Cvikla z mesta predsednika, poročilo, ki ga je njegova komisija sestavila, so umaknili tik pred iztekom mandata. Ne bi se torej mogla strinjati, da se opozicija ni trudila, da bi resnica prišla na dan. Res je, da obstajajo pravila o varovanju državnih skrivnosti, toda tudi to je bilo zlorabljeno za onemogočanje raziskav. Izšlo je nekaj knjig o prodaji orožja, ampak o njih je vse tiho. Molčijo tisti, ki so vpleteni, in to je najlažja pot, da ta tema izgine z dnevnega reda.
Vi ste izrazito kritični do te oblasti, govorite o nevarnosti, o strahu, o nesproščenosti. Toda v javnomnenjskih anketah je Janševa SDS zdaj na prvem mestu. Volivci sedanjo politiko očitno podpirajo in si želijo prav takšnega vodjo.
Večja ko je anomija, več je strahu in večja je težnja po »trdi roki«. Gre pa tudi za zelo spretno demagogijo te vlade (recimo o tem, kako briljantno da smo opravili nalogo vodenja EU) in tudi za to, da ljudje marsičesa preprosto ne vedo ali ne znajo oceniti. Za intelektualce je na primer to, kar si je Janša dovolil s plagiatom, z zamolčanim prepisovanjem Blairovih besed v svojem govoru, nekaj popolnoma nedopustnega. Še huje je, da po novinarskem razkritju tega Janša ni pojasnil, kako se je to lahko zgodilo. Niti priznanja, ki ga je dobil za ta govor, ni vrnil! To je za vsakogar, ki razume politiko tudi kot etično delovanje, nekaj, zaradi česar bi Janša moral izgubiti »politično licenco«, če naj tako rečem, kajti človek, ki neetično ravna, ki laže, preprosto ne more biti verodostojen politik. Preprostim ljudem pa ta »zgodba« ni pomenila kaj dosti. Mogoče so o tem kaj slišali ali pa niti ne. Navidezno »veliki uspehi« pa ljudi prepričujejo, da je to, kar imamo, kar v redu, saj lahko bi bilo še slabše. Ne vidijo pa, da še slabše bo, če ne bo prišlo do spremembe. Poleg tega pa sem prepričana, da so ankete eno, na volitvah pa se lahko izkaže nekaj drugega. Ljudje so dosti bolj modri, kot je včasih morda videti. Predvsem pa se tudi neodločeni, ko pridejo v kabino, odločajo po lastni pameti. Tudi liberalna demokracija je bila pred volitvami 2004 prepričana, da »desnica še trideset let ne bo dobila volitev«, pa jih je! Ljudje pač ne marajo arogance in samopašnosti. Ali pa volitve leta 1992, ko bi bil Demos kot generator osamosvajanja, tega našega največjega projekta, logično »moral« dobiti volitve, pa jih ni! Kajti ljudje še težje kot aroganco prenašamo nekakšno »permanentno revolucijo«, iskanje sovražnikov in vsakršno samovoljo. Najbolj glasni zagovorniki takega početja zbujajo videz, da je »že vse dobljeno«, ker da »prave alternative sploh ni«. Pa je! Vsaka je boljša od anarhije, od vsesplošne negotovosti, ki gre z roko v roki s totalitarizmom.
Pravite, da je nevarno, če bi ta vlada ponovila mandat. Zakaj - Slovenija je imela visoko gospodarsko rast, uspešno je predsedovala Evropski uniji, brezposelnost se je znižala. Katere so torej te nevarnosti, ki jih vi pričakujete, in zakaj?
Poglejte, računi bodo prej ali slej izdani. Veliko všečnih socialnih in drugih ukrepov, ki jih je sprejela vlada, gre na račun prihodnjih proračunov in celo prihodnjih generacij. Slovenija je bila del prosperitete in višje gospodarske rasti v Evropi, zdaj pa prihaja recesija tudi k nam. Vlada je v času gospodarske rasti ustvarila malo ali nič rezerve. Nobene konsistentne in domišljene ekonomske politike ni.
Najbolj nevarno pa je, ker so porušena moralna merila. Če navedem le kot simptom izjavo ministra Zvera, da urednica Delove priloge Ona Sabina Obolnar včasih piše prav »ostudne dnevnopolitične komentarje«. Kako si lahko minister dovoli takšno kvalifikacijo? Zver zamenjuje pravico do svoje ocene in svojega razmišljanja s pravico, da kot minister to govori! Nevzdržno je tudi, kakšne metode uporablja oblast, da bi te volitve dobila. Izdaja »brezplačnike«, ki prihajajo v vsa gospodinjstva - to je navsezadnje tudi vdor v zasebnost. Če nočem reklamnih brošur, mi jih pošta ne dostavlja. Zakaj pa bi takšen časopis morala dobivati v svoj poštni nabiralnik? In v njem so laži: vprašala sem Pahorja, ali si je res kupil BMW 6, kar je pisalo v enem od »brezplačnikov«. Ni res! Potem, recimo, napadli so poslanca Franca Žnidaršiča, da je glasoval za zakon, ki je oškodoval upokojence, pa takrat sploh ni bil poslanec, pa »domneva«, da se je dogovarjal z Ivanom Zidarjem. Tudi to ni res! Problem je, da takšne laži najprej eden od teh časopisov napiše, sklicujoč se na »svoje vire«, v drugem pa je ta laž že postane golo dejstvo. Zanima me tudi, od kod denar tem »brezplačnikom«. Kdo jih plačuje? Tu gre za ogromne denarje! Se tudi ti vlečejo iz trgovine z orožjem? Pa kam to pelje, lepo prosim, da se ljudi diskvalificira, ker so v sorodu z nekom ali pa ker je kdo skupaj z nekom na neki fotografiji z neke »fešte«. Vse osebno se obeša na politične plotove, za oblastniške namene, kakopak, s ciljem moralne diskvalifikacije in s tem seveda tudi politične. Nič, niti osebno dostojanstvo, ni več nedotakljivo! Tako se pri nas še ni vodila predvolilna kampanja! Seveda, če laže predsednik vlade, lahko tudi drugi; in kdor laže, krade ... To pomeni sesutje vseh moralnih kriterijev in to počno tisti, ki imajo ves čas moralo na ustih. Cilj posvečuje sredstva. Vse je dovoljeno!
A ne samo značilnost vlade, tudi njenih najbolj glasnih apologetov je, da prav tedaj, ko se najbolj sklicujejo na moralo, delujejo v resnici v nasprotju z njo. Vzemimo, spet le za primer, Jambrekovo navezovanje ustanavljanja Nove univerze (pri tem poimenovanju gre za podoben plagiat kot pri Janševem »svetilniku«!) v letu 2008 na pobudo za Novo revijo iz leta 1980 in na njen tedanji moralni kapital. Jambrek namreč sploh ni bil podpisnik pobude za Novo revijo, še več, tedaj je bil na ideološko nasprotnih, partijskih pozicijah; torej gre ob njegovem kitenju z etičnostjo drugih oz. ob njegovi zlorabi nekdanjega imena Nove revije za dvojno neetično in posledično tudi nemoralno, tajkunsko početje.
Toda vlada, predsednik in ministri, tudi del javnosti so prepričani o nasprotnem, da so vsi mediji v Sloveniji levičarski in protivladni.
Takšna je totalitarna pamet: če nima vsega pod nadzorom, če vsi ne trobijo v njen rog, se čuti ogroženo in meni, da so pač vsi proti njej. Če nima v rokah vsega, ima občutek, da vse izgublja. Vsaka kritična misel načenja njeno totalitarnost, njeno piramidalno strukturo. To je prekletstvo te politične paranoje. Gre za to, da vidiš povsod zaroto zoper sebe, vidiš povsod same sovražnike, četudi jih potegneš iz »naftalina«, in preprosto ne dovoliš državljanom, da razmišljajo različno, diferencirano.
Je bilo prej enako? Vi ste kritični do SDS; kaj pa časi, ko je vlado vodila LDS?
Vlada odgovarja, da je tudi v času LDS kdo telefoniral v uredništva medijev in zahteval ali kritiziral ... Že, a to so bile izjeme. Ta oblast pa je spremenila zakon o medijih in zakon o RTV tako, da je sistemsko spremenila odnos med oblastjo in mediji. To je problem. Ni problem, če neki minister izgubi živce in pokliče urednika in ga ozmerja. To je eksces. Ta oblast pa je eksces uzakonila. To je bistvena razlika!
Vaša ocena je čisto nasprotna tezi, ki jo je prvi izrekel gospod Dimitrij Rupel na Zboru za republiko. Opozarja na »globoko državo«, na vzporedno oblast, ki naj bi delovala mimo izvoljenih, legalnih institucij države in naj bi nekako najbolj ogrožala demokracijo v Sloveniji. Vi ne vidite takšne nevarnosti?
Gre le za novi dokaz politične paranoje - kaj nam niso znane take obtožbe iz prejšnjega režima? Ta oblast si je »olastninila« vse državne in javne institucije in ima v svojih rokah vse vzvode moči, ko pa ji zadeve zaradi njene agresivnosti in samopašnosti ne uspevajo, so krivi sovražniki, ki da jo spodkopavajo ... Ja kakšna oblast pa je to, ki vidi v lastnih državljanih, v civilnih iniciativah in povsod - sovražnike? Ampak če ima kdo poleg formalne tudi vzporedno oblast, je to prav Janševa garnitura. In za to gre, to moram poudariti: po metodologiji izvajanja oblasti je Janševa na moč podobna, če ne kar identična s totalitarnostjo prejšnje, recimo boljševiške (vsaj do Titove smrti, ko se je začela mehčati). Janša je edini politični dedič takega ravnanja. Seveda govorim o strukturalni podobnosti oziroma enakosti, ne pa o vsebini - danes je vendarle drugačen čas. In imamo volitve! Ki jih je treba upoštevati vedno znova. Torej bomo na prihodnjih volitvah, če bomo »odvolili« Janšo, prekinili s to zlokobno kontinuiteto.
Kajti na ideološki ravni je z Janševo vladavino spet prišlo do enačenja oziroma do mešanja moralne in zakonske sfere. Tako imenovana moralna, tj. moralistična oblast ne pomeni moralne oblasti, ampak je to tista oblast, ki - ko ugotovi, kaj je zanjo prav (Resnica) in kaj je zanjo dobro (Moralno) - tiste, ki niso po njeni meri (ki da jo »spodkopavajo«), razglasi za sporne, nemoralne, udbomafijske, skratka, sovražne, in išče obremenilne dokaze, da se jih znebi. To je čisti oblastni subjektivizem: kar menim jaz, je objektivno in legitimno - vse drugo je nelegitimno, mora biti zaradi tega razglašeno tudi za nelegalno, protizakonito. Ravnanje po takih »moralnih kriterijih«, mimo ali prek zakona - to je tisto, kar v temelju ruši demokracijo. Demokracija je vladavina prava! Če to ni in kjer ni, jo moramo kot tako vzpostaviti!
Se strinjate s tezo, da je ključni problem Slovenije konec tranzicije, v kateri je peščica ljudi obogatela na sporne načine? Da »tajkunstvo« razžira moralno podstat naroda, vzpostavlja nevarna nesorazmerja v družbi?
Treba je ločiti več ravni. Prvič je treba vedeti, da smo leta 1991 izbrali parlamentarno demokracijo, ki gre z roko v roki s kapitalizmom, ki temelji na zasebni lastnini. Do lastninjenja družbene lastnine je po tej imanentni logiki stvari moralo priti. Drugič: motor napredka in ekonomske stabilnosti so ustvarjalni, vodilni ljudje v podjetjih. Boj proti »tajkunom«, kot se dogaja zdaj, ko se zaganjajo v vse, ne glede na to, kako je kdo prišel do lastnine, spodkopava gospodarsko elito, z njo pa spodkopava tudi temelje lastnega gospodarskega razvoja. Naša gospodarska elita je, recimo, leta 1991, ko smo izgubili jugoslovanske trge, ekonomsko vzdržala in zagotovila državi preživetje. Ta vladna garnitura je imela vse možnosti, da pretirane, nemoralne primere lastninjenja prepreči s sprejetjem primerne zakonodaje. Tega ni storila. Zakaj? Zato, ker ji je to ustrezalo. Kakor hitro pa so se nekateri odvrnili od svojega »dobrotnika«, ki jim je to dopuščal, so »postali« tajkuni. Tajkunstvo je torej primarno posledica tega, da ne deluje pravna država, in razsutja moralnih kriterijev - in šele potem, na drugi ravni, jih s svoje strani tudi samo razžira. Tako pridemo do vrtinčenja vzrokov in posledic, do anomije, ko se ne ve več, kdo pije in kdo plača, oziroma se ve, kdo pije in kdo hudičevo težko vse to plačuje. V zadnjem času, tik pred volitvami sicer vidimo glomazno obračunavanje. Kajti volivce je treba prepričati, da je ta oblast moralna in pravična in da je vse v redu ...
Toda ob tem se vlada spušča v nekaj, kar je nadvse nevarno. Tako velikega in neposrednega vmešavanja politike v gospodarstvo že desetletja ni bilo. Državni birokrati, kakršen je na čelu urada za varstvo konkurence, s svojimi nezrelimi ukrepi žonglirajo z milijardami; se igrajo z več deset tisoč delovnimi mesti, torej, če upoštevamo še sorodnike delavcev, z usodo več kot sto tisoč ljudi. In to iz dneva v dan. Nič čudnega, da se je vlada, do nedavnega njegova največja zagovornica, zdaj začela norčevati iz nacionalnega interesa. Ne zanima je več, saj ji gre le še za lastni interes: za ohranitev oblasti, četudi z zlorabo zakonov. Hudo je, če zakonodaja pravno ne omogoča kaznovanja velikih, gledano z vidika morale, svinjarij, še huje pa je, če oblast začne s samo zakonodajo ravnati kot svinja z mehom.
Torej vi dvomite o iskrenosti boja proti tajkunom?
Ah, seveda. Zakaj vlada ne predlaga primernih zakonov, ki bi jih preprečili? Zakaj ne okrepijo kontrolnih in nadzornih mehanizmov - namesto da jih rušijo?
Ob praznovanju dvajsete obletnice procesa proti JBTZ je bilo na Društvu pisateljev srečanje, na katerem ste bili tudi vi in Igor Bavčar. Predsednik društva Slavko Pregl je govoril o takratni enotnosti vseh, ki ste se skupaj borili proti sistemu, in dodal, da boste kasneje domov odšli nekateri s kolesom, drugi pa s šoferjem v limuzini. Pred dvajsetimi leti ste bili zavezniki vsi: vi, Janez Janša in Igor Bavčar. Kako doživljate razlike, ki so zdaj nastale med vami?
Če gledam z nekaj nostalgije v preteklost, moram reči, da so mi vsi ljubi, od Bavčarja do Janše. Osebno bi bila vesela, če bi se kdaj dobili in se pogovorili, pa tudi skregali, kakor smo se včasih. Ampak vsak človek ima tudi neko družbeno in politično vlogo, zato pač ne morem biti ravnodušna do ravnanj ne enega ne drugega. Sicer pa gre predvsem za osebne odločitve. Tudi jaz bi se recimo lahko danes vozila v limuzini, pa mi ni bilo do tega. Nasprotno: šla sem iz politike zato, ker sem hotela ohraniti svojo moralno in intelektualno integriteto. Gre za odločitve vsakega posameznika.
Kritični ste do oblasti, kaj pa opozicija? Nekajkrat ste že rekli, da je Pahor premalo odločen politik. Kakšno je vaše mnenje o njem?
No, glede odločnosti ... previdnosti pri političnih ocenah in obljubah volivcem ter spoštljivega odnosa do sogovornikov, tudi političnih nasprotnikov, ne smemo zamenjevati z neodločnostjo ali nevednostjo ali nesposobnostjo. Tudi četrtkovo srečanje predsednikov parlamentarnih strank na Pop TV sem gledala. Pahor preprosto ni agresiven človek; pred Janševo agresivnostjo in cinizmom kar nekako »zmrzne« in je videti, da ne zna odgovoriti. Dejansko pa Pahor ima jasen in dober politični program, v dobro pa mu štejem tudi, da zna kaj vprašati koga, če sam ne ve ali je v dvomu. Ni samodržec; to mu sicer jemlje videz odločnosti, ampak bolje je tako, kot pa da se odloča po svojih domislicah za vsako ceno - ki jo plačajo seveda drugi. Verjamem tudi, da si bo izbral ekipo, s katero bo lahko delal.
Na levi sredini so sicer tri stranke. Kako jih vidite, kot tekmice ali kot zaveznice?
Na začetku so bile zagotovo najprej tekmice, razumljivo, saj so morale postaviti lastno identiteto. Toda zdaj že vedo, da mora zmagati ena od strank na levici, če hočejo dobiti mandatarstvo. Mislim da bi si lahko nekako razdelile posamezna programska področja oziroma poudarke, saj bi s tem skupaj pridobivale volivce, ki imajo različne prioritete. Paziti morajo na lastno, predvsem pa »skupinsko identiteto«, če lahko uporabim ta izraz. Če bi Janševa stranka dobila največ glasov in s tem verjetno mandatarstvo za sestavo vlade - ki pa je zlepa ne bi mogel sestaviti -, bi padli v pravo politično krizo, ki bi lahko trajala mesece in mesece in morda celo izsilila nove volitve. Čas, ki ga nujno potrebujemo, da se postavimo na noge in popravimo popravljive napake zdajšnje vlade, pa bi tekel in tekel. V prazno!
Se pravi vi trojico vidite skupaj ...
Jaz jih vidim kot neformalno koalicijo in upam, da se zavedajo svoje odgovornosti, ne samo do lastne stranke. Svojim volivcem morajo jasno povedati, razločno prikazati, zakaj so spremembe nujne.
Ampak kakšne so te spremembe, alternative? Pahor pravi, da je ključna točka njegovega programa, da bo politiko umaknil iz podsistemov, kadroval po sposobnostih, ne po političnem prepričanju. Je to alternativa?
Je, kar zadeva odnos do funkcionarjev in do ljudi sploh. No, do nekaj zamenjav bo že moralo priti - to je normalno v vseh demokracijah ob menjavi pozicije. Da bi pa to delali za vsako ceno kot sedanja oblast, tega pa ne - in upam, da tega tudi ne bo počel.
Na tokratnih volitvah nastopa veliko drugih, mlajših politikov kot na prejšnjih. Očitna je menjava generacij. Je to, po vašem mnenju, dobro?
To je zelo dobro. Enkrat sem že rekla, da bi morali vsi osamosvojitelji v pokoj, pa mi niso verjeli. Ni namreč nevarnejšega oblastnika, kot je tisti, ki hoče svoje zasluge »kapitalizirati« v »osamosvojitveni politični kapital« (Janša) in pobirati od njega »obresti«. Kar bi pomenilo, da bi legitimnost svoje oblasti kar naprej utemeljeval na svojih preteklih (nedvomnih!) zaslugah. V tem smislu sem tudi razumela Janševo tezo, da »slovenska osamosvojitev še ni dokončana« in da jo bo treba dokončati tudi »v kulturnem smislu«. Kaj to sploh pomeni? In kdo bo odločal, kdaj in kako in si čim bo dokončana slovenska osamosvojitev? Ja največji, najzaslužnejši osamosvojitelj ali ne?!
To je tudi prva kampanja, v kateri vsaj doslej še ni bilo niti ene polemike o polpretekli zgodovini Sloveniji. Na vseh volitvah doslej je to bila ena osrednjih tem. Ali to pomeni, da smo z menjavo generacij (konec koncev bodo letos prvič volili tisti, ki so se rodili leta 1990) razčistili boleče točke preteklosti in dosegli spravo?
Preteklost ni razčiščena in najbrž tudi še ne bo kmalu. Krivi sta obe, v državljanski spopad vpleteni strani, predvsem pa Cerkev, ki ne priznava svoje soudeležbe in soodgovornosti zanj. In se znova premočno nagiba na domobransko stran. Na to zlovešče dejstvo je bil prisiljen v zadnji številki Demokracije opozoriti celo sedanji veleposlanik v Rimu, v Peterletovi vladi pa minister za kulturo dr. Andrej Capuder. Kot »katoliški intelektualec« se sprašuje, »čemu rehabilitirati cerkvene dostojanstvenike iz zadnje vojne, ki so kurili javno mnenje, namesto da bi ga mirili«. Dr. Bajuku pa očita, da je kadrovsko politiko zaupal »domobranski gospe, ki je najboljša vodilna mesta razdelila med svoje«, seveda ob pomoči cerkvene hierarhije. Današnja politična oblast pa ne govori o preteklosti tudi zato, ker ni izpolnila tistega, kar je obljubljala, torej uredila povojnih grobišč. Kar je narejenega (Teharje, Rog), je iz časa prejšnjih vlad. Edini, ki ves čas zavzeto in vestno opravlja svoje delo, je dr. Mitja Ferenc, ki popisuje grobišča. Oblast pa je to »zgodbo« pometla pod preprogo. Sedanja vlada recimo ni uresničila niti tega, kar je sprejela kot projekt prejšnja, namreč postavitev spomenika žrtvam vseh naših vojn. In še vedno tudi spominsko obeležje z muzejem na Urhu ni urejeno. Da se sedanja vlada ne spušča v preteklost, pa je vzrok najbrž tudi v tem, da meni, da so za ljudi sprejemljivejše in lažje razumljive tirade o udbomafiji, ki da je povsod in spodkopava »legitimno in legalno oblast« ...
Toda RKC se v zadnjem času zelo malo oglaša v javnosti.
Tudi pri prejšnjih volitvah se ni. Saj vsakdo tako in tako ve, koga podpira. Poleg tega je vsaj na ravni obljub že dobila vse, kar je hotela, od premoženja do kaplanov v vojski in policiji. Edino z veroukom v šole za zdaj ni prodrla. Pravzaprav ji je večino bonitet omogočila vladavina LDS, kar jim še zdaj zamerim.
V prejšnjem mandatu ste bili kritični tudi do vladavine LDS, leta 2004 ste podprli zamenjavo oblasti. Ali spremljate polemike o Drnovškovi dediščini? O tej dediščini in povezovalni politiki govorim zato, ker je aktualna tudi zamisel o veliki koaliciji, ki naj bi pomirila sprte duhove, delitev na leve in desne. Kaj menite o takšni vladi?
Nekaj takega je Janša poskušal že s »partnerstvom za razvoj«, kar je bil pač poskus neke različice medvojne partijske dolomitske izjave, da si podredi svoje sopotnike oz. morebitne politične nasprotnike. Čemu je potrebno podpisovati sporazum za razvoj, ko je vendar jasno, da so vse stranke za razvoj, za napredek svoje države? In zakaj bi potrebovali veliko koalicijo? Zato, da bo Janša zraven? Eno je toleranca, medsebojno sodelovanje, tudi kompromisi. Drugo pa je, če ti hočeš imeti vse pod svojo taktirko. Če bi šla socialna demokracija v takšno koalicijo z Janšo, bi pokopala najprej sebe, potem pa še druge. Menim, da velike koalicije nismo nikoli potrebovali, niti v času osamosvajanja ne. Sodelovanje vseh ali večine pri skupnem projektu, to pač!
No, slovenska javnost je v resnici zelo razdeljena na dva bloka. Ali nove generacije, o kateri sva govorili, pomenijo tudi začetek konca takšnih delitev?
Vedno je bilo tako, da je manjši del ljudi strogo ideološko opredeljen, medtem ko večina želi živeti strpno z drugimi. Ideološko opredeljeni pravzaprav niso in ne smejo biti problem - če le dajo (predvsem aktualna oblast!) »dihati« tudi drugače mislečim. Morda se je treba bolj bati pasivnosti večine. Najbolj me skrbi, ali bodo ljudje sploh šli na volitve, češ, saj so »vsi enaki«. Ni res, niso vsi politiki enaki, kakor tudi »navadni ljudje« nismo vsi enaki. Vedno je kdo v nečem boljši. Tisti volivci, ki so zelo zainteresirani, posebej z desnice, bodo seveda na volitve šli. Če se bodo ljudje na levici oziroma levi sredini ovedli odgovornosti, ki jo ima vsakdo od nas za to državo, in šli na volitve, potem se ne bojim za rezultat.
Pravite, da imate dva strahova. Prvi je, da imate prav, drugi pa, da nimate prav. Torej tudi dvomite o svojih trditvah?
Vsekakor se mi zdi pomembno, da povem, kar mislim, in povem po svoji vesti. Bojim se, da imam prav, zaradi svoje črnoglede, ampak v resnici realne slike nevarnosti, ki nas čakajo. Da nimam prav, pa se bojim zato, da ne bi komu naredila krivice. Vedno me je strah, da sem preveč kritična. Ampak če se jaz motim, se zato ne bo zgodilo nič hudega, če pa imam prav in se »motijo« tisti, ki imajo oblast, bo pa zelo hudo. Nastopam samo v svojem imenu, drugi imajo pa politično, gospodarsko moč, policijo, vojsko, in njihove napake so lahko usodne.
Intelektualna polemika, ki je bila značilna za osemdeseta in devetdeseta leta, kot da je zamrla. Zakaj, po vašem mnenju, v Sloveniji praktično ni več civilne družbe?
Civilna družba v osemdesetih in devetdesetih letih je pravzaprav prikrivala politično strukturiranost; to so bile v bistvu politične stranke, ki niso imele možnosti legalnega delovanja. Tako da primerjave z današnjim časom ne more biti. Kar se pa tiče današnje civilne družbe, moram reči, da je ta oblast naredila vse, kar je lahko, da bi civilno družbo utišala. Kadar se je kdo pojavil, s takimi ali drugačnimi predlogi, tudi še bolj desnimi, kot so sedanje vlade, ga je ta oblast obtožila, da spodkopava državne institucije. Kot da ne bi bilo normalno, da civilna družba zastopa svoje interese in se zaganja v državne ustanove, če ne delujejo tako, kot oni mislijo, da bi bilo treba!
Obstajajo združenja, kot sta Zbor za republiko ali Forum 21, ki pa se oglašajo predvsem v predvolilnem času. Se vam to zdi dobro?
Oglašanje različnih forumov in posameznikov sodi v raznolikost civilne družbe.
Nekajkrat ste omenili strah. Vemo, da ste bili v sporu z oblastjo že v času prejšnjega sistema in da so vas to že spraševali, pa vendarle - se imate za pogumnega človeka?
Ne vem, ali mi boste verjeli, ampak ne. In ni me strah. Ne samo zato, ker sem to državo soustvarjala, ampak zato, ker sem državljanka te države, si ne dovolim, da bi me bilo strah, in ne dovolim nikomur, da bi me poskušal ustrahovati! Kaj pa še! Ker je to moja država, tako kot je vaša in kot je od slehernega državljana. Tukaj sem, smo doma. Preprosto si ne smemo dovoliti, da bi nas bilo strah! Imamo pravico, da živimo svobodno, ker to je država svobode in je država vladavine prava - in kolikor še ni, jo moramo takšno narediti.
Vas skrbi negotovost, v kateri sta se znašli svetovna politika in javnost? Klimatske spremembe, grožnja z recesijo - zdi se, da smo na robu hude globalne krize. Kako vi vidite prihodnost, ste optimistka?
Jaz sem optimistka po naravi. Prepričana sem, da človek ni tako nor, da bi uničil samega sebe. V evropski filozofski in sociološki znanosti so že projekti, razmišljanja, ki kažejo pot naprej, predvsem pa se vse bolj poglablja zavest o občem etičnem kodeksu, ki je/bo temelj nove paradigme bivanja na Zemlji. In seveda o odgovornosti za bivanje sploh - v vseh dimenzijah, od ekologije do sociale. Naša vlada bi v času vodenja EU morala narediti kakšen korak v smeri nove paradigme našega bivanja - pa za to ni imela nobenega smisla. Kriza pa se poglablja. Preden se bodo problemi današnje civilizacije rešili, bo po mojem mnenju še huda kriza (glede nafte, vode, hrane ...) Toda ko bo stiska najhujša, bo, pravijo, tudi rešitev najbližja.
Nekoč ste rekli, da je vsaka oblast najbolj ranljiva, če se ji smejiš. Rekli pa ste tudi, da je slovenska politika malo histerična. Se ob kampanji smejite ali vas politika samo jezi?
Histeričnost spada k totalitarni metodologiji izvajanja oblasti. Ja, smejim se nekaterim posameznikom, ki pridejo za govornico, in včasih sploh ne moreš verjeti, kaj vse spravijo skupaj. Za smeh pa je pravzaprav bolj malo razlogov. To pa ne pomeni, da ni upanja, da ni drugih možnosti. Ustvariti si jih je treba.
Iz Delove Sobotne priloge!