O upravljanju bolnišnic: kakšen bi bil VW golf, če bi o vsem odločali delavci?

Ljubljana – Že vsaj deset let je Slovenija v pričakovanju zdravstvene reforme. Direktorji bolnišnic opozarjajo, da je treba spremeniti tudi upravljanje bolnišnic. Kako, smo se pogovarjali z doc. dr. Gregorjem Pivcem, zdravnikom, že 19 let uspešnim direktorjem UKC Maribor.

Kako bi dosegli optimalno upravljanje bolnišnic?

Sistem deluje optimalno takrat, ko so odgovornosti posameznih deležnikov jasno opredeljene. Naloge morajo biti nivojsko razdeljene tako, da so obveznosti, dolžnosti in pravice določene. S tem se želje in pričakovanja posameznikov uravnotežijo skladno s pravno regulativo. V bolnišnici bi si torej želel jasno, zakonsko urejeno razdelitev kompetenc, s čimer bi bila opredeljena vloga vodstva ustanove.

Kaj bi bilo treba spremeniti, da bi bile bolnišnice bolj učinkovite?

Najprej bi bilo treba spremeniti zakone: zakon o zdravstveni dejavnosti, deloma zakon o zdravstvenem zavarovanju in zakon o zdravniški službi pa tudi pravila zdravstvenega zavarovanja. Naj ilustriram. Vodilnim menedžerjem v zdravstvu so odvzeta menedžerska orodja, naložena pa vsa, tudi krivdna odgovornost. V zakonu o zdravniški službi piše, da dajejo posamezni zdravniki soglasje skoraj na vse oblike dela, kar otežuje organizacijo dela. V pravilih zdravstvenega zavarovanja je opredeljeno, da lečeči zdravnik odloča o materialnih, kadrovskih, časovnih in drugih strokovnih normativih za zdravljenje bolnika. Na prvi pogled se zdi logično, v resnici pa odvzema direktorju možnost kontrole materialnega poslovanja. Z določanjem specializacij ima zdravniška zbornica v rokah kadrovsko politiko posameznih zavodov in s tem njihov razvoj. Namerno bom pretiraval: kakšen bi bil Volkswagnov avtomobil, če bi delavec za tekočim trakom odločal o komponentah tega avtomobila, koliko časa jih bo vgrajeval, kakšna mora biti njihova kvaliteta in nazadnje še, kdaj bo to delal, nekdo od zunaj pa bi določal število potrebnih delavcev. Verjetno bi bil VW-golf potem kot kak razmajan ciganski voz, s katerim bi lahko prevažali samo krompir.

Poleg kvalitetne pravne regulative je torej treba vzpostaviti tudi kvalitetne normative za posamezne storitve in vzpostaviti mrežo javne zdravstvene službe, ki bo temeljila na potrebah prebivalstva oziroma bolnikov.

Bi se čakalne dobe po teh spremembah skrajšale?

Čakalne dobe bi se lahko začele skrajševati, ni pa jih možno popolnoma odpraviti. Zavedati se moramo, da ima vsak javni zdravstveni sistem čakalno dobo, saj je to nujen ekonomski regulativ, ki preprečuje razpad sistema. Razlaga tega zahteva bolj poglobljeno analizo, kar pa presega obseg članka.

Kako bi ravnali glede intervencijskih kardiologov, če kot menedžer ne bi imel »zvezanih rok« s sedanjimi zakoni?

Sprašujete me, kaj bi bilo, če bi bilo oziroma če bi bilo tako, kakor ni. V konkretnem primeru sem ravnal izključno po zakonih, pri čemer sem kardiologom od začetka ponudil vse bonitete, vključno z 20-odstotnim povečanjem plačila za povečan obseg dela. Pričakovanja kardiologov so bila večja, kot dovoljuje zakonodaja. V neki fazi je to, žal, povzročilo nerazumne reakcije. Sicer pa se zavzemam za diferencirano nagrajevanje zaposlenih v zdravstvu, saj so obremenitve in potrebna znanja zelo različni.

Direktorji opozarjate na »zvezane roke« že dalj časa. Zakaj se ni nič spremenilo?

To pa ni vprašanje zame! Nasloviti ga bo treba na predsednico zdajšnje vlade, ki opravlja funkcijo ministrice za zdravje, oziroma prihajajočega ministra za zdravje in seveda na poslance. Izvajalci smo manjši problem, večji problem bodo različni lobiji. Kdor hoče kaj narediti, bo našel pot, tisti, ki noče ničesar spremeniti, bo našel izgovor.

Kako gledate na možnost, da bi bolnišnice pregledovale in zdravile tudi domače paciente samoplačnike?

Samoplačniške storitve za domače bolnike pridejo v poštev za storitve, ki niso zajete v zdravstvenem zavarovanju, na primer estetska kirurgija. V UKC Maribor opravljamo tudi tovrstne storitve, način dela pa je reguliran s pogodbo. Po opravljeni storitvi dobi bolnik račun. Postopki so centralizirani. Pisarna, ki vodi celoten postopek od sprejema do odpusta vključno s plačilom, je pristojna tudi za samoplačnike iz tujine.

»V zraku« je pričakovanje znižanja cen za vgradne materiale, na primer kolke, žilne opornice, kirurške šivalne niti, s čimer naj bi bolnišnice veliko privarčevale. Je to realno pričakovanje?

Zniževanje materialnih stroškov je še edini mehanizem, s katerim je mogoče uravnotežiti poslovanje bolnišnic. Seveda zniževanje cen materialov ne bo šlo v nedogled, saj bi se začela slabšati kakovost zdravstvenih storitev. Z javnimi razpisi, s pogajanji, predvsem pa s programom izmenjave cen med bolnišnicami za posamezne materiale jih poskušamo znižati na razumno raven. Pri tem naletimo na velike težave zaradi kartelnih dogovorov. V javnosti je odmeven primer zniževanja cen znotrajžilnih opornic. S pogajanji nam je uspelo tudi v UKC Maribor doseči podobne cene, kot jih je objavil UKC Ljubljana. V prihodnje želimo še več takih primerov dobre prakse z vsemi bolnišnicami v Sloveniji.

Ali lahko prišepnete novim politikom, kaj bi bilo treba v zdravstvu še spremeniti?

Zdravstvo, glede na razmere, še deluje zadovoljivo. Oskrbimo vse bolnike, ne glede na zmanjševanje finančnih sredstev, se pa čakalna doba daljša. A izvajalci zdravstvenih storitev nismo edini problem. Smo sicer na očeh javnosti, vendar sem prepričan, da bo treba reformirati tudi druge podsisteme – zdravstveno zavarovanje, predvsem pa konceptualno spremeniti zdravstveno politiko.