Ljubljana - Ena prvih rešitev, do katere je pripeljal poziv aktivov slovenskih medijev za ureditev razmer na medijskem trgu, je predlog, da se v zakon o medijih, pod določenimi pogoji, vrne novinarsko soglasje. Če verjamemo besedam predsednika vlade Boruta Pahorja, bo namreč v osnutku zakona pisalo, da mora izdajatelj medija vsaj pri imenovanju in razrešitvi odgovornega urednika ter nekaterih drugih pomembnih vsebinskih spremembah pridobiti mnenje uredništva, ki bo postalo zavezujoče, če se zanj izreče 65 odstotkov pri glasovanju navzočih članov uredništva. Osnutek zakona je sicer predvideval višji prag, 75 odstotkov.
Novinarski aktivi medijskih hiš v svojem pozivu namreč zahtevajo novinarsko soglasje pri vseh ključnih odločitvah, povezanih z novinarskim delom: pri odločanju o programski zasnovi in spremembah uredniške politike, pri spremembah statuta medijske hiše, ki se nanašajo na novinarje in njihovo delo, pri sprejemanju in spreminjanju sistemizacije novinarskih delovnih mest in pri imenovanju in razrešitvi odgovornih urednikov.
Soglasje je boleč element novinarske avtonomije, saj je trenutno zreducirano na novinarsko mnenje, ki ni obvezujoče, zaradi česar upravam oziroma lastnikom ni treba prisluhniti mnenju novinarjev. Časnik Dnevnik je bil zadnja trdnjava, ki ji je do nedavnega uspelo braniti institut soglasja pri imenovanju odgovornega urednika, torej obvezujoče mnenje, a so ga junija lastniki na skupščini s spremembo statuta družbe odpravili. S tem dejanjem je »padla« še zadnja večja medijska hiša, ki je v Sloveniji ohranjala takšno ureditev.
V pričakovanju novega zakona o medijih
Predsednik uprave Dnevnika Branko Pavlin je bil te dni na dopustu, nam je pa Robert Zevnik iz službe za odnose z javnostjo pojasnil, da konkretnih izjav predstavnikov vlade ne morejo komentirati, ker osnutka zakona ne poznajo. »Počakati je torej treba, da bodo citirane napovedi gospe ministrice postale del zakonskega besedila, šele potem se bo mogoče do njih opredeliti,« je dejal Zevnik in dodal: »Upamo, da bo osnutek zakona kmalu pripravljen.« Po napovedih kulturnega ministrstva je le še vprašanje dni, kdaj bo osnutek zakona o medijih šel v javno razpravo, ki bo podaljšana do polovice septembra.
Premier in kulturna ministrica sta novinarjem zagotovila, da bo nova medijska zakonodaja, ki je pravkar v pripravi, zagotovila tudi pregledno lastništvo in nakupe medijev. Pahor se je strinjal, da zdajšnje rešitve v zakonu niso omogočale preglednega lastništva medijev, odprl pa je tudi vprašanje, ki ni dobilo končnega odgovora - kdo je lahko lastnik medijev. Obstajajo namreč pomisleki o tem, kako daleč gre pri tem lahko vlada v tržnem gospodarstvu. »Morebitno licenciranje lastnikov zato ostaja predmet strokovne in na koncu politične odločitve. Če se bomo zanj dogovorili, mora biti jasno ter vsem enako razumljivo in razumno,« je po posvetu z novinarji dejal Pahor.
Soglasje lahko prinese mir v medijske hiše
»Argument, češ da živimo v svobodni tržni ekonomiji, ne vzdrži trezne presoje. Doseganje tržnih ciljev, solidnega zaslužka oziroma dobička, z nepravimi vodstvenimi uredniškimi kadri kratko malo ni mogoče. To se je v praksi že neštetokrat potrdilo: vsaki vsiljeni potezi je sledil občuten padec naklade. V primeru Dela pa bo verjetno treba povrnitev ukradenih milijonov doseči po drugačni, sodni poti,« je dejal Radovan Kozmos, namestnik odgovorne urednice Dela.
Da bo novi zakon o medijih jasno razmejeval medijsko od drugih dejavnosti in da bo zakonodaja pri upravljanju medijskih podjetij bolj pregledna, pa si obeta tudi predsednik uprave Dela Jurij Giacomelli. »Nimamo namreč tradicionalnih medijskih lastnikov, zato je ustrezna ureditev toliko bolj pomembna, da bi se v prihodnosti izognili napakam iz preteklosti.« Sicer pa Giacomelli predlagano rešitev glede novinarskega soglasja pozdravlja, ker lahko »prinese določen mir« v medijske hiše. »Razumem ga kot varovalo, ki bi preprečilo dejanski ali formalni prevrat pri izvajanju programske zasnove medija, odstotek pa je vedno določen arbitrarno in lahko vsebuje določene šibkosti,« je še dejal.
Uredniki brez podpore težko uresničujejo začrtane cilje
Kozmos omenjeni predlog glede soglasja podpira, tudi odstotek podpore. »Navsezadnje je iluzorno pričakovati, da bi odgovorni urednik lahko vodil kolikor toliko uspešno, kaj šele optimalno uredniško politiko, če nima podpore v kolektivu,« je pojasnil in dodal, da si težko predstavlja kolikor toliko (za)vestnega lastnika, ki medija ne kupi samo zaradi takšnega ali drugačnega politično-finančnega mešetarjenja, da bi hotel imenovati urednika, ki nima solidne podpore novinarjev. Kozmos še pravi, da je v razmerah, ko se tako rekoč vsi domači mediji otepajo s hudimi materialnimi, lastniškimi (in, roko na srce, tudi kadrovskimi) težavami, že odgovornemu uredniku s solidno podporo kolektiva težko uresničevati začrtane (ali celo skupno sprejete) cilje. »Če pa večinske, v praksi v vsakem primeru samo načelne, podpore nima, je takšen cilj sploh nemogoče doseči,« nam je še dejal Kozmos.
V osnovi se z omenjenim predlogom strinja tudi direktor Reporterja Boštjan Kreft. »Ozirajoč se na delovni proces znotraj našega medija ugotavljam, da omenjeni predlog ne bi spremenil načina delovanja uredništva, saj že zdaj težimo k sodelovanju vseh zaposlenih pri soodločanju o vključenosti tematik oziroma vsebin,« je dejal Kreft, ki pa opozarja, da bi v večjih medijskih hišah to lahko povzročilo razkol med lastnikom in zaposlenimi zaradi različnih interesov.
Vprašanja glede predlaganih rešitev smo sicer naslovili na vse večje in tudi nekatere manjše medije, a nam (še) niso odgovorili.
Iz petkove tiskane izdaje Dela