Občina Trbovlje in država v škodo zdravja Zasavcev

Trbovlje – Na okoljsko dovoljenje za Lafarge Cement sta po podatkih Agencije RS za okolje v roku prispeli dve pritožbi: Uroša Macerla ter organizacij Focus in Pic. Iz Trbovelj ni bilo nobene. Župan Vili Treven kljub opozorilom Civilne iniciative za prihodnost Trbovelj ni zahteval zaostritve mejnih vrednosti, ne odvzema dovoljenja Lafargu za petrolkoks, niti poostrenega nadzora nad tovarno, torej tistega, kar bi v okviru pristojnosti lahko. Nasprotno.

Zdravje ljudi se znova prepušča na (ne)milost dvomljivi zakonodaji in neučinkovitim inšpekcijskim službam, je razbrati iz odgovorov župana Trbovelj Vilija Trevna za Delo. V Trbovljah je sicer v veljavi odlok, na katerega se v gradbenem dovoljenju sklicuje tudi Lafarge in ki za gorivo dovoljuje premog, lahko kurilno olje ali plin. Toda župan zaostritev mejnih vrednosti izpustov od Lafarga ne bo zahteval, ker so te, kakor pravi, določene že v Uredbi o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega. Prav tako ne bo zahteval prepovedi uporabe rafinerijskega odpadka petrolkoksa. Treven pojasnjuje: »V že izdanem dovoljenju je upravni organ obrazložil, da je okoljevarstveno soglasje za menjavo tehnološkega goriva iz mazuta v premog izdal na podlagi poročila o vplivih na okolje, ki ga je izdelala Envita, in v njem je bila predvidena zamenjava visokokaloričnega premoga z antracitom ali petrolkoksom.« Na vprašanje, ali bo zahteval vsaj poostren nadzor nad onesnaževalcem, pa odgovarja: »Nadzor nad Lagarge Cementom je v pristojnosti inšpekcijskih služb.« Neuradno smo izvedeli, da se je Treven na nedavnem sestanku na vladi pogovarjal tudi o termični obdelavi odpadkov v Zasavju, kar bi še dodatno obremenilo okolje.

Na posledice januarja izdanega okoljskega dovoljenja za Lafarge je župana Trevna, še preden se je v četrtek opolnoči iztekel pritožbeni rok, v imenu Civilne iniciative opozorila tudi Nasta Doberlet Bučalič. V Lafargu namreč razumejo okoljsko dovoljenje kot korak naprej v pridobivanju dovoljenja za sežig odpadkov, župan Treven pa je Bučaličevo pred dnevi prijetno presenetil v pogovoru za lokalno televizijo, saj se je prvič doslej javno odklonilno izrekel o sosežigu. Zato so trboveljski okoljski aktivisti upravičeno pričakovali, da bo to storil tudi pisno in ulovil še zadnji rok za pritožbe.

Okoljska zakonodaja je v Sloveniji iz leta v leto bolj pisana na kožo onesnaževalcem. Poraja se dvom o legalnosti spremenjene uredbe o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja, saj je bilo besedilo v javni razpravi popolnoma drugačno kot pozneje sprejeta uredba, je Trevna opomnila Bučaličeva. Opozorila ga je tudi na »kavelj« v zakonodaji. Uredba o emisiji snovi namreč določa, da se okoljsko dovoljenje lahko tudi zavrne, če na območju onesnaževalca ni sprejet načrt za kakovost zraka. Decembra lani pa so v Trbovljah sprejeli odlok o načrtu za kakovost zraka, ki za industrijo ne predvideva omejitev. Januarsko okoljsko dovoljenje za Lafarge je zato po Bučaličevi prva in edina posledica načrta za »izboljšanje zraka«, med drugim z več tonami rakotvornega benzena, več sto kilogrami svinca, več deset kilogrami arzena, kadmija, živega srebra, benzo(a)pirena in več deset tonami prahu. Skratka, šele načrtna sprememba zakonodaje leta 2013 je tehnično omogočila izdajo okoljskega dovoljenja, ki ga sicer ne bi bilo mogoče izdati. Bučaličeva je župana pozvala, naj zaostri zahteve za učinkovit monitoring onesnaževanja okolja in vzpostavitev mreže merilnih naprav, ki bodo pravilno kalibrirane in nameščene.

Treven pravi, da je od Agencije za okolje že večkrat zahteval gostejšo mrežo merilnih naprav imisij onesnaževal. Takratni direktor Silvo Žlebir jim je obljubil dodatno mobilno postajo, a te ni bilo nikdar v Trbovlje. Na agenciji so ocenili, da je glede na normative v Zasavju »že tako več merilnih postaj, kot bi jih glede na zakonodajne zahteve moralo biti«. Mimogrede: Žlebir ne vodi Arsa že od jeseni 2012.

V primeru nadaljevanja postopka v Lafargu na občini Trbovlje upajo, da bodo ohranili vlogo stranskega udeleženca v postopku. Če pa bi se na podlagi nove zahteve začel nov postopek, bi pristojni organ, pravi Treven, ponovno zaprosili, da se jim v postopku prizna lastnost stranske udeleženke. Kot vidimo, pa je bila občina do zdaj kot stranska udeleženka neaktivna.