Občine še niso rešene milijonske odškodnine

Slovenj Gradec – V tožbi zoper štiri občine Mežiške doline, od katerih dedinja Hermana Zimmerla zahteva 1,28 milijona evrov odškodnine zaradi nezakonite razlastitve, se je odvetnica tožnice pritožila na višje sodišče. Oporeka vmesni sodbi slovenjgraškega sodišča o zastaranju zahtevka in sodišču očita bistvene kršitve materialnega in procesnega prava.

Dobrih 31.000 kvadratnih metrov zemljišč na Prevaljah, na katerih danes stojijo tovarna Lek, Petrolov bencinski servis in avtobusna družba Koratur, je Hermanu Zimmerlu takratna skupna občina Ravne na Koroškem leta 1972 nezakonito odvzela. Sodišče je potrdilo, da je nična kupo-prodajna pogodba, ki jo je namesto Zimmerla sklenil od občine določen skrbnik – takratni predsednik sveta Krajevne skupnosti Prevalje. Ta je v Zimmerlovem imenu prodal zemljišča občini za današnjo protivrednost 300 evrov, ki pa jih občina Zimmerlu nikoli ni plačala.

Zimmerlova partnerka in dedinja Johanne Stockl zato toži občine Ravne, Prevalje, Mežica in Črna, pravne naslednice nekdanje skupne občine, za 1,28-milijonsko odškodnino.

Odvetnica očita sodišču kršitev procesnega prava

Sodnica Sonja Tovšak je v vmesni sodbi pred dobrima dvema mesecema odločila, da sta tako denarni kot stvarnopravni zahtevek zastarala najpozneje do leta 2000, čeprav je mariborsko višje sodišče že prej presodilo, da zastaralni rok začne teči šele od ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe, kar pa se je zgodilo šele leta 2009. Ker je Zimmerlov dedič, brat Raimund, sam že leta 1993 vložil denacionalizacijski zahtevek, sodišče tudi sklepa, da je že takrat vedel, da prodajna pogodba ni bila veljavna in da je šlo za razlastitev, Tovšakova pa v vmesni sodbi predvideva, da je za to vedela tudi njegova partnerka Stocklova, ki zdaj toži občine.

Odvetnica Stocklove Dragica Kuhelj v tovrstnem predvidevanju oziroma ugibanju sodnice vidi bistveno kršitev določb procesnega prava, kar je, kot pojasnjuje v pritožbi, v nasprotju z zakonodajo. Med vzroki za pritožbo navaja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb procesnega prava, zato predlaga višjemu sodišču, naj vmesno sodbo o zastaranju razveljavi, vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, stroške postopka, ki jih je slovenjgraško sodišče naložilo Stocklovi, pa naj plačajo občine. Kuhljeva vztraja, da je zastaralni rok začel teči šele takrat, ko je sodba o ničnosti pogodbe postala pravnomočna, torej leta 2009. Kot enega od argumentov navaja tudi dejstvo, da so vse štiri občine do sodbe leta 2009 trdile, da je pogodba veljavna, tako da zastaralni rok ni mogel začeti teči že prej.

»Mežica in Črna ne moreta biti sankcionirani zaradi Prevalj«

Miran Ocepek, ki v pravdi zastopa občini Črna in Mežica, pa opozarja na to, da so štiri občine po razdružitvi naredile delitveno bilanco in da je vsaka prevzela nepremičnine na svojem ozemlju pa tudi z njimi povezane obveznosti. »Sodišče se je ukvarjalo samo z zastaranjem, nikoli pa se ni posvetilo vprašanju pravnega nasledstva nekdanje skupne občine,« pojasnjuje Ocepek. Zatrjuje, da občini Mežica in Črna zato ne moreta nositi posledic ravnanja z nepremičninami v občini Prevalje. Ocepek meni, da je zastaralni rok začel teči že ob sklenitvi pogodbe, torej leta 1972, in je do leta 1977 že iztekel.