Občinski prostorski načrt: nebodigatreba, ki ga dolgo čakaš

Postopek prostorskega načrtovanja občin neučinkovit, prav tako ministrstvo za okolje in prostor, sankcij ni.

ned, 18.06.2017, 20:00
»Kadar gre za državni interes, se hitro zmigajo. Da bi nam pomagali pri občinskih cestah, je pa preveč.« Franjo Debelak, župan Bistrice ob Sotli

Ljubljana – Vse občine bi morale sprejeti prostorske načrte (OPN) že do novembra 2009, a do danes jih imajo le v 149 občinah od skupaj 212. V osmih postopka sploh še niso začeli, zaradi česar pa jim ne grozijo nobene sankcije, saj teh zakonodajalec sploh ni predvidel. Poleg tega je priprava OPN draga, občine si lahko pomagajo s starimi načrti, postopek pa je, kot v reviziji ugotavlja računsko sodišče, absolutno predolg. V povprečju traja tri leta in pol, ponekod tudi osem let.

Računsko sodišče je v reviziji urejenosti postopka prostorskega načrtovanja občin v obdobju 2008–2015 ugotovilo, da ministrstvo za okolje in prostor (MOP) ni bilo učinkovito. Ni določilo sankcij za občine, ki OPN ne bi sprejele, ampak je celo omogočalo spreminjanje in dopolnjevanje prostorskih aktov, ki so bili sprejeti na podlagi prejšnjih predpisov. Tako je skoraj osem let po skrajnem roku za sprejetje danes še vedno 64 občin brez OPN, osem občin (Ankaran, Bistrica ob Sotli, Bloke, Kozje, Lukovica, Pesnica, Sveta Ana in Šmartno ob Paki) pa postopka priprave sploh še ni začelo.

Računsko sodišče v reviziji ugotavlja, da stanje ni presenetljivo. Sprejemanje OPN je namreč zelo dolgotrajno. Od predložitve osnutka do sprejetja je v povprečju minilo kar 1315 dni, če so morale občine izvesti še postopek celovite presoje vplivov na okolje, pa je postopek v povprečju trajal 1538 dni, torej več kot štiri leta. Zakaj so postopki tako dolgotrajni, na MOP niso ugotavljali, piše računsko sodišče, kjer pravijo, da bi na MOP do začetka leta 2010, ko je bil določen rok, morali vzpostaviti informacijski sistem, ki bi občinam pri sprejemanju OPN zelo pomagal, vendar ministrstvo tega ni storilo. Prav tako še vedno ni državnega prostorskega načrta, čeprav bi moral biti pripravljen že oktobra 2007, in državnega prostorskega reda, za katerega se je rok iztekel konec julija 2013. Zakaj zamujajo za več let, na MOP niso pojasnili, sporočili so, da bodo s področja urejanja prostora več dokumentov, ki naj bi pomagali občinam, sprejeli prihodnje leto.


Infografika: Delo

Praksa s terena

Tudi brez OPN, torej s starimi občinskimi plani in prostorskimi ureditvenimi pogoji, lahko občina brez težav shaja. Težava nastane, če si v občini želijo novih stavbnih zemljišč. Takrat investitorji čakajo na OPN in spremembo namenske rabe zemljišč. »Dolgo čakanje ni na nobenem drugem področju bolj škodljivo kot na gospodarskem. Tako domači kot tuji investitorji nad Slovenijo obupujejo in raje vlagajo drugam,« je zapisala generalna sekretarka Skupnosti občin Slovenije (Sos) Jasmina Vidmar. V podjetju Akrapovič so več let čakali na nov OPN in spremembo namembnosti zemljišč v Ivančni Gorici, potem pa so proizvodnjo preselili v Črnomelj.

Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (Zaps) je s podporo Sosa že leta 2013 pripravila anketo, zakaj priprava OPN traja tako dolgo. Ivanka Kraljić iz Proplana je v imenu Zapsa odgovorila, da je anketa pokazala, da celotna izdelava OPN traja od štiri do osem let in da predvidene stroške izdelave presega 71 odstotkov občin. Vsaka občina se sama usklajuje z nosilci urejanja prostora, opozarja Kraljićeva: »Teh je od 20 do 40, občine tudi prevzamejo vlogo koordinatorja usklajevanja med samimi nosilci urejanja prostora, kadar imajo nasprotujoče si pogoje.« Nosilci urejanja prostora imajo uradno 30 dni časa za odgovore, rokov pa se držijo le na zavodu za varstvo narave, je ugotovitev računskega sodišča.

Kraljićeva opaža, da država nima usklajene prostorske politike, da prevladujejo sektorji, ki prostor varujejo, nad tistimi, ki spodbujajo razvoj. Dodaja, da država nima evidenc območij poplavnosti, plazovitosti, arheoloških območij: »Evidence nalagajo v izdelavo občinam (te pa večkrat samim investitorjem), kar pomeni dodaten čas in dodatne stroške pri izdelavi OPN. Včasih so izdelave teh strokovnih podlag ali evidenc dražje od samih OPN.«

Več dela za pridne

Bistrica ob Sotli se priprave OPN še ni lotila. Namenoma, kot lahko razumemo župana Franja Debelaka: »Zadeva ni poceni, sredstev za to nimamo in ob drugih problemih to ni prioriteta. Imamo prostorske ureditvene pogoje še iz prejšnje skupne občine Šmarje pri Jelšah. Smo precej previdni, saj imamo velik delež Nature 2000 in se bojimo, da bi nam, če bi imeli sprejet OPN, dovolili še manj kot zdaj.« Ta bojazen je po mnenju MOP odveč, saj je treba poseben režim upoštevati tudi, če je neko zemljišče obravnavano kot zazidljivo po starem prostorskem aktu. A v Bistrici ob Sotli za zdaj ne bodo preverjali, ali je to res. Nad državo je Debelak razočaran: »Kadar gre za državni interes, se hitro zmigajo. Poglejte, kaj so naredili za Magno. Da bi občini pomagali urediti problem občinskih cest, ki peljejo po zasebnih zemljiščih, je pa preveč.«

Šentjur je OPN dobil konec leta 2013, pobude občanov in gospodarstva so zbirali do avgusta 2005, na OPN so torej čakali več kot osem let. »Vmes se je spremenila zakonodaja. Ampak če imaš razvojne težnje in želje, je OPN nujen. Smo pa zdaj prisiljeni upoštevati vso novo zakonodajo, medtem ko tisti, ki OPN nimajo, delajo po starih pravilih igre,« pravi šentjurski župan Marko Diaci. Vsi v Šentjurju niso zadovoljni, da je OPN sprejet, saj ta predvideva, da asfaltna baza v Planinski vasi lahko deluje le do leta 2024. Po naših informacijah v družbi Asfalt Kovač za asfaltno bazo, ki sicer nima gradbenega dovoljenja, ima pa obratovalno, niso predlagali sprememb in dopolnitev OPN.

Te so sicer stalnica, postopek pa spet traja. Diaci tako meni: »Dobro bi bilo, ko bi imele občine pristojnost odločanja vsaj do nekega gabarita. Tako pa ogromno vlagajo v te dokumente, pristojnosti pri urejanju prostora pa nimajo nobene.« Kraljićeva pri tem opozarja: »Zakon občinam nalaga, da angažirajo strokovnjake – občinske urbaniste, vendar občine z njimi ne sodelujejo, sankcij pa ni. Odločitve o posegih v prostor so nemalokrat politične in rezultat lobiranja – v tem primeru lahko govorimo o kreiranju prostora investitorjev. Vse to se kaže v slabši kakovosti urejanja prostora.«

Prijavi sovražni govor