Tiskane izdaje
Brdo pri Kranju – »Ko se odločamo o nakupih hrane, razmišljajmo o našem zdravju. Dobra hrana nikoli ne more biti poceni. Zanjo so potrebne dobre surovine, in če ni plačana dobro, hrana ne more biti proizvedena zdravo in kakovostno.«
Tako je na vest slovenskih potrošnikov na Statističnem dnevu na Brdu pri Kranju, ki je bil letos namenjen hrani, potrkala direktorica kobariške Mlekarne Planika Anka Lipušček Miklavič. Po njenem mnenju smo slovenski potrošniki obsedeni z nizkimi cenami hrane, zato smo »koš za smeti za hrano, ki je v drugih državah ne prodajo«. Pri mleku smo 120-odstotno samopreskrbni, a vseeno uvozimo 49 odstotkov mlečnih izdelkov.
V kobariški mlekarni, ki je pred 21 leti nastala na pogorišču Kraševe tovarne mleka v prahu, po besedah Miklavičeve od začetka gojijo pošten odnos do kmetov in kupcev, tem so vedno pripravljeni pojasniti, »kako delajo in zakaj imajo njihovi izdelki višjo dodano vrednost«. »Kupec ve, kaj dobi za kak cent več, ki ga plača za mleko.« A prehranske navade se začnejo privzgajati že v vrtcih, je prepričana. »Tam je pomembno, kakšni izdelki se kupujejo, tudi z javnimi naročili. Žalostno je, da je za najranljivejše, naše otroke in starostnike, najpomembnejše merilo še vedno najnižja cena,« je dejala. Prepričana je, da je vsa slovenska živilska industrija dobra in varna.
Zelenjavo jé
Tretjino pridelane hrane v svetu zavržemo, po drugi strani pa zbiramo denar za lačne, je opozorila Urša Zgojznik iz društva Ekologi brez meja. Prepričana je, da bi s pravilnim reševanjem problematike prehrane lahko reševali tudi posledice podnebnih sprememb.
Mlekarna Planika je eden tistih živilskopredelovalnih obratov, ki delujejo na območju z omejenimi možnostmi za kmetovanje. Po besedah Jožeta Verbiča s Kmetijskega inštituta Slovenije se bo prihodnost slovenskega kmetijstva ustvarjala prav na teh območjih, ki pokrivajo tri četrtine Slovenije. Bolje bi jih lahko izkoristili za prirejo mleka in mesa, s čimer bi ravninska območja razbremenili intenzivne živinoreje in izkoristili za rastlinsko pridelavo. A ker je kmetijska pridelava na takih območjih v Evropi v manjšini in ni pravih rešitev, ki bi jo ohranile, se mora Slovenija nujno povezati s sosednjimi državami v alpskem svetu in povečati ugled živilskih proizvodov na območjih z omejenimi dejavniki. Za vse to bi potrebovali tudi znanje, ki po Verbičevih besedah v slovenskem kmetijstvu šepa.
Da smo po vstopu v EU na stranski tir postavili tehnološki napredek v kmetijstvu, je priznala generalna direktorica direktorata za kmetijstvo Tadeja Kvas Majer. V ospredje ga bodo postavili s financiranjem projektov v okviru ukrepa Sodelovanje, za katerega je v obdobju 2014–2020 na voljo 20 milijonov evrov. Naloga ministrstva za kmetijstvo je po besedah Kvas Majerjeve pripraviti vse vzvode, ki so namenjene pridelovalcem in živilskopredelovalni industriji. »Prvič v zgodovini smo zaščitili trajno varovana kmetijska zemljišča. Cilj je, da jih ohranimo vsaj 350.000 hektarov,« je dejala in dodala, da si želi večje zavesti potrošnikov, ki bi z veseljem kupovali slovenske proizvode.
Za visokokakovostno proizvodnjo hrane
Med proizvajalci hrane je močno prisoten občutek, da je to, kar pridelajo, brez vrednosti, obžaluje direktor Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije Branko Ravnik, ki si želi v sektor pripeljati pozitivno energijo. »Gradimo lahko na tem, da je proizvodnja hrane v Sloveniji visokokakovostna. Kar pridelujemo, je dejansko hrana po načelih tradicionalne proizvodnje, tudi živilska industrija vztraja pri tradicionalnih metodah predelave, bližnjic ni,« je dodal. Meni, da imamo še vedno razmeroma dobro vzpostavljen zadružni sistem, ki ima ključno vlogo pri odkupu, večina živine in mleka je odkupljena prek zadrug, tudi žit. Ta sistem bi bilo treba nadgraditi. »Imamo podlago, da malodušje spremenimo, čakajo nas še potrebni koraki,« je še dejal Ravnik.
