Od goreče ameriške zastave do gorečih portretov

Ljubljana - Pavle Čelik je proteste spremljal kot miličnik in sociolog. Darko Štajn je kot študent protestiral na Aškerčevi, leta 1988 je bil na Roški, zdaj je član Odbora za pravično in solidarno družbo. Tone Stojko je fotografiral študentske proteste, gibanje, ki je leta 1988 podpiralo JBTZ, zdaj pa fotografira zborovanja pred državnim zborom.

Pavle Čelik je v letih študentskih protestov vodil postajo ljudske milice Ljubljana Center. »Protesti, ki so se odvijali med letoma 1968 in 1972 so bili omejeni na mlajšo generacijo, zlasti na študente. Gibanje pa je imelo tri razsežnosti. Prva je bila socialna: študentje so zahtevali boljše materialne pogoje za študij. Druga je vključevala usodo zamejskih Slovencev na avstrijskem Koroškem: študentje so takrat zahtevali spoštovanje avstrijske državne pogodbe. Tretja pa je bila mednarodna: šlo je za protest proti ameriškemu posegu v Kambodži.« Zaradi vojne je takrat zagorela tudi ameriška zastava. »Gibanje je bilo svetovljansko,« pravi Darko Štrajn, tedaj sodelavec študentske Tribune in študent filozofske fakultete. Tone Stojko, fotograf, dodaja še proteste, povezane z okupacijo Češkoslovaške. »To nas je zelo prizadelo,« pravi. A ključna se mu zdi socialna dimenzija. »Leta 1968 sem v menzi študentskega naselja posnel fotografijo s transparentom, na katerem piše: 'Neznosni položaj prosvete ogroža slovenski razvoj.' To fotografijo bi lahko objavil tudi zdaj.«

1968

Čelik ugotavlja, da je bilo protestno gibanje v obdobju 1968–1972 organizirano precej ohlapno. »Nastajali so ad hoc akcijski odbori, ki so s plakati pozivali na proteste. Ti akcijski odbori niso bili del uradne strukture študentske organizacije.« Darko Štrajn, aktivist takratnega študentskega gibanja, pa dodaja, da je Skupnost študentov omogočala nastajanje akcijskih odborov, ki so legalizirali samoorganiziranost študentov. »Ko smo organizirali demonstracije na Aškerčevi, je bilo enajst podpisov članov akcijskega odbora ravno dovolj, da smo lahko legalno prijavili demonstracije. Organizacija je bila, kar zadeva formalne prijave, zelo preprosta. Miličnikom smo povedali, kaj bomo počeli, potem pa smo to presegli. Ko smo bili na Aškerčevi, nato pa smo zavili po Titovi proti severu, je Jaša Zlobec v nekem trenutku vzkliknil: 'Gremo pred skupščino!' In smo šli. Tam smo bili prvič soočeni z organiziranim postrojem milice. Bili so oblečeni v slabe uniforme, nosili so gasilske čelade.« »Le njihovi čevlji so bili nekoliko močnejši od običajnih,« se spominja Stojko.

Protesti, ki so se odvijali v času študentskega gibanja, so bili navadno prijavljeni. »Ko se je v Jugoslaviji mudil francoski državnik Jacques Chaban-Delmas, smo organizirali neprijavljene demonstracije. Takrat se je tudi zgodil manjši fizični obračun,« se spominja Štrajn.

1988

Prijava protestov leta 1988 je potekala drugače. Zborovanje na Kongresnem trgu v podporo četverici, znani po kratici JBTZ in ki se ga je udeležilo več kot 30.000 ljudi, je bilo prijavljeno. Zborovanja na Roški cesti pa so bila spontana in niso bila prijavljena. »Iz tega, da zborovanje na Roški ni bilo prijavljeno, nismo delali nobene drame,« pravi Pavle Čelik. »Milica je skrbela za prometno varnost. Varnost ljudi je bila naša glavna skrb. Sicer pa je bila navzočnost miličnikov minimalna.« »Tudi kak trik se je uporabilo,« dodaja fotograf Stojko. »Maja 1989 Odbor za varstvo človekovih pravic ni dobil dovoljenja za protest, ki je bil napovedan, ko je moral Janša na prestajanje kazni. Zato je ZSMS na Kongresnem trgu sklicala javno sejo. Za javno sejo pa dovoljenje ni bilo potrebno.«

2011

Protestno gibanje, ki v Sloveniji deluje v zadnjih mesecih, shodov navadno ne prijavlja. »Če gledamo tehnologijo organiziranja protestov, je ta podobna facebook revolucijam, ki potekajo tudi v drugih delih sveta. Tehnološki vidik je danes seveda pomemben. Spet pa ni tako zelo drugačen kot leta 1968. Tudi takrat so obstajala omrežja, ki so se aktivirala. Le počasneje se je dogajalo vse skupaj, ker je omrežje protest napovedovalo od ust do ust ali s plakati. Sam sem bil v sedemdesetih letih dejaven v enem od evropskih protestnih omrežij. Ker bi bil za nas telefon predrag, smo se medsebojno obveščali prek navadne pošte, prek pisem. V vsakem obdobju obstajajo omrežja, ki uporabljajo tista sredstva, ki so na voljo,« pravi Darko Štrajn, zdaj aktivist Odbora za pravično in solidarno družbo.

In vsebina? »Gibanje leta 1968 je bilo pomembna socialna razsežnost,« pravi Štajn. »Enako velja za sedanje proteste, čeprav so gesla disperzna in med seboj tudi polemična.« »Gibanje, ki ga spremljamo danes, je nastalo zaradi obupa ljudi,« pravi Pavle Čelik, nekdanji miličnik in sociolog. »Leta 1988 je šlo za globoko nestrinjanje z oblastjo. Jugoslovansko oblastjo. Danes pa gre za nestrinjanje s slovensko oblastjo in za obtožbo, da so korumpirani.« Kaj pa današnja policija? »Leta 1988 milica ni uporabljala prisilnih sredstev. Ni bilo nobenih ograj. Nobenih helikopterjev. Nobenega vodnega topa ali solzivca. O sedanjem odzivu policije pa bi rekel, da je nervozna. Policija se zaveda, da gre tokrat za protest proti režimu,« ocenjuje Čelik. »Leta 1968, ko so se protesti začeli v študentskem naselju, ljudske milice nisem videl. Šele leta 1971 sem fotografiral miličnike, ki so stali na Titovi cesti,« pravi Tone Stojko. In dodaja: »Niti med vojno Trg republike ni bil tako zastražen kot med decembrskimi protesti, ko so bili poslanci od ljudstva ločeni z močnim policijskim kordonom.«