Tiskane izdaje
Krško – Nelegalno romsko naselje Loke se zdi le en primer kršenja človekovih pravic Romov v Sloveniji. Krški občinski in državni sklepi onemogočajo tako legalizacijo kot podporo razselitvi naselja, Romom pa dostop do elektrike. A zaradi odločb o rušenju hiš so Loke postale naselje, ki omogoča pravni napad na sistem, ki romsko manjšino tepta že četrt stoletja.
Amnesty International Slovenija (AIS) je prvo sodno zmago proti sistemu, ki ne varuje posebnih pravic Romov na področju prostorskega urejanja, dosegel leta 2014. Pred tremi leti je upravno sodišče ustavilo rušenje nelegalno zgrajenega, a več let toleriranega doma romske družine v Dobruški vasi. S tem je prvič prisluhnilo sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) iz primerov v Bolgariji in Franciji, da so takšni objekti Romov varovani, gradbeni zakon pa je poslalo v ustavno presojo. A v nasprotju z Dobruško vasjo primer Loke, kot pravi Blaž Kovač iz AIS, omogoča ustavno presojo prostorskih načrtov Občine Krško in s tem možnost pravnega napada na sistem kot celoto.
Kako razumete zaplet na Lokah in kakšna je vloga vaše organizacije pri reševanju?
Izvirni greh je v občinskih prostorskih načrtih, ki predvidevajo elitno stanovanjsko sosesko zasebnega investitorja družbe SI investicije. S tem ni nič narobe, če ne bi ti načrti popolnoma ignorirali dejstva, da tam že več desetletij živi okoli 40 oseb. Skupaj z romskim svetnikom Moranom Jurkovičem z Lok smo na ustavnem sodišču leta 2016 izpodbijali občinsko prostorsko politiko. Sodišče je lani odločilo, da bo Jurkovič pravni interes za ustavno presojo imel šele v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja ali odstranitve črnih gradenj. To se je zdaj zgodilo in odločba o rušitvi objekta do 31. maja, ki jo je prejel Jurkovič, nam omogoča, da prek sodišč napademo sistem kot celoto. Druge poti žal ni, saj občine jugovzhodne Slovenije in država nimajo interesa, da bi to vprašanje obravnavali celostno sistemsko. Amnesty International omogoča posamezniku, da bo prostorske načrte in odločbo vsebinsko izpodbijal na sodišču. Pri tem nas ne zanima odlog izvršitve rušitve. Želimo, da sodišče ovrednoti zakonitost prostorskih načrtov, ki popolnoma ignorirajo, da tam že več desetletij živijo ljudje.
Kako žalostno je, da bo kolesja sistema varovanja pravic manjšine zavrtela inšpekcijska prijava zasebnika, ki na Lokah vidi le priložnost za zaslužek?
Država nima učinkovitega mehanizma proti-diskriminacijske politike in nima telesa, ki bi lahko oblastno poseglo v primere kršenja človekovih pravic. To ne velja le za Rome, temveč za vse nas. Če je komor koli kršena človekova pravica, nam ne preostane drugega, kot da pravico poiščemo na sodišču. To pa ni le žalostno, temveč je odraz duha časa, v katerem živimo, kar nas mora vse zelo skrbeti. Gre za popoln manjko interesa vladajočih elit, da bi svojim prebivalcem omogočile učinkovito zaščito človekovih pravic.
Mejnik na področju spoštovanja posebnih pravil za dolgoletno tolerirana romska naselja je uspešna tožba iz leta 2014?
Začeli smo s primerom, ko je v postopku rušenja doma Roma v Dobruški vasi posameznik zaradi kršenja človekovih pravic iskal pravico na upravnem sodišču. Zatrjevali smo, da zakon o graditvi objektov ni ustaven, ker ne upošteva posebnosti romskih naselij, izhajajočih še iz Jugoslavije, ko so bili Romi socialno izključeni in segregirani. Zaradi te preteklosti so Romi upravičeni do posebnih pravnih pravil. Upravno sodišče je v tej sodbi iz leta 2014 prvič sprejelo argumente človekovih pravic, ustavilo postopek rušenja in zadevo vsebinsko prepustilo ustavnemu sodišču v odločanje. Razsodbo pričakujemo še letos. Po tem postopku smo na evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) sprožili še dve pritožbi družin iz Ribnice in Škocjana glede dostopa do vode ter še nekaj drugih postopkov glede sistemskih vidikov, ki jih neaktivna politika noče nasloviti. Žalostno in sramotno je, da leta 2017 med nami še vedno živi toliko ljudi brez dostopa do vode. Naj se vse bralke zamislijo, kako bi urejale higieno v primeru, če bi živele brez vode in elektrike. To se dogaja sredi nas – in nihče ne migne. Po dolgih letih opozarjanja smo se odločili, da je treba take razmere končati, zato smo začeli postopke na sodišču.
Ali bi v preteklosti večjo vlogo lahko odigrala romska društva?
Morda romskim organizacijam niti ne gre zameriti njihov slabši angažma, saj so to zelo strokovne zadeve. Tudi sami smo imeli težave, da smo osvojili določeno znanje. Zdaj ko so prvi postopki na sodišču, se odpira pot tudi njim. Prve romske organizacije že najemajo odvetnike, da bodo tudi same izpostavljale ključne izzive na evropskem sodišču. Ti postopki so še na stopnji priprave, v letu dni pa bo na ESČP vloženih vsaj nekaj primerov.
Kako blizu smo sistemskim rešitvam?
Ne bi rekel, da se te že nakazujejo. Daleč od tega. Vse slovenske oblasti so delovale zelo pragmatično. Ko je nastal problem, so ga pogasile z nekaj finančnimi sredstvi, v občinah in državi pa je šlo življenje naprej, kot da se ni nič zgodilo. Konkreten primer gašenja požarov je zadnja vladna trimilijonska finančna podpora občini Novo mesto za urejanje naselja Žabjak, v primeru katerega prostorski načrt sploh še ni bil sprejet. Na slepo zagotavljati sredstva – se mi zdi nespametno, nestrateško in nesistemsko. Vse vlade so bile brez strategije, kako ravnati z romsko manjšino. Še vedno ne vemo, do kdaj želimo, da sto odstotkov romskih otrok konča osnovno šolo in se 30 odstotkov odraslih Romov zaposli. Za to je odgovorna predvsem politika, ki je vsa ta leta domače izzive človekovih pravic postavljala na stranski tir.
A upanje verjetno obstaja, da bodo sodni postopki aktivirali državo?
V primeru iskanja rešitve za Loke nimamo sogovornika ne na vladni ne na občinski ravni. Občina je lani na razpis ministrstva za gospodarstvo prijavila projekt razselitve prve družine z Lok [za izselitev Jurkovičeve družine v 45.000 evrov vredno hišo v eno izmed neromskih vasi v krški občini so zaprosili za 15.000 evrov], a je bila zavrnjena, ker uradno to ni romsko naselje [krški občinski svet je leta 2002 sprejel sklep, da Lok ne bo legaliziral]. Pred tem razpisom smo pol leta opozarjali ministrstvo, da zakonodaja ni ustrezna, ker ne dovoljuje financiranja projektov v nelegalnih naseljih, kot so Loke. Država je torej vedela za težavo, a stroka in politika nista želeli posredovati – zato smo, kjer smo. Sodišča zato niso le upanje, ampak so edino upanje. Drugo vprašanje pa je odgovornost nosilcev političnih funkcij. A to bodo, če bodo želeli, uveljavljali Romi sami.
