Tiskane izdaje
Osnutek zakona o ohranjanju narave, ki vsebuje popolno prepoved kolesarjenja zunaj prometnic, je očitno vroča tema.
Prispevek tolminskega dopisnika Blaža Močnika je zaplul po družbenih omrežjih, obenem pa se je rekordno število bralk in bralcev odzvalo na naše včerajšnje opoldansko vprašanje.
Nekaj njihovih vznemirjenih izjav:
»Skopati planinsko pot je ok, s kolesom se peljati po njej, pa ni?«
»Bomo morda celo potrebovali vinjete?«
»V primerjavi z letnim transportom alkoholnih pijač do planinskih postojank je gorsko kolesarjenje zanemarljivo.«
Ljubitelji gorskega kolesarstva so na družbenih omrežjih in neposredno v spletnih pismih prispevali tudi vrsto zanimivih in poglobljenih mnenj ter pobud.
Prepoved vožnje s kolesi v naravnem okolju je po mnenju (gorskih) kolesarjev:
- Iztok Kurinčič: Nesmiselna, neživljenjska, preprosto fašistična. Potem se naj prepove tudi vožnja z MOTORNIMI vozili v naravnem okolju (traktorji, terenci, gozdarji, ratraki ...) V naravnem okolju se ljudje aktivno vozimo in jo uporabljamo, zato diskriminacije samo manjšega dela uporabnikov (gorskih kolesarjev) ni ustavna.
- Matevž Veber: S tem se krati osnovna človekova pravica gibanja po naravi, ker je že od nekdaj povezan z njo, pa naj bo to peš ali s kolesom, človek se razvija, in ja seveda, bi se določeni parki zaprli za vožnjo s kolesom, najbolje da tudi za planince, ker bi bilo edino tako pošteno do vseh!
- Peter Batistič: Menim, da bi morali biti souporabniki medsebojno izenačeni glede na vpliv, ki ga na okolje imajo. Enačenje kolesarjev z motoristi je neprimerna. Glede na vpliv, ki ga ima kolesarjenje na okolje, ga lahko enačimo le še s pohodništvom. Ker pa ima jo druge interesne skupine (lovci, ribiči, gozdarji, gobarji, pohodniki, alpinisti, …) sedaj že monopol nad okoljem, ta položaj izkoriščajo v svoj prid in ne puščajo drugih souporabnikov zraven.
- Janez Praček: Lov na čarovnice. Prepoved treninga skupni zmagovalki svetovnega pokala v XCO Tanji Žakelj, kot bi Tini Maze prepovedali smučat.
- Sašo Rebolj: Sprejemljiva je prepoved vožnje izven poti, torej vsepovprek, splošna prepoved vožnje v naravnem okolju pa je le znak zaplankanosti predlagatelja oz. avtorja zakona, ki o gorskem kolesarjenju kot športu nima nikakršnega pojma in posameznega primera ekscesnega vedenja (ki tako ali tako ne bodo upoštevali še tako restriktivnega zakona) ne zmore v glavi izločiti iz velike skupine ljubiteljev gorskega kolesarjenja in gora in ki jim je v interesu, da narava ostane lepa. Tak zakon bi lahko torej prepovedal tudi obiske planin peš, ker so neki planinci potrgali skoraj vse planike.
- Samo Bešlagič: Menim, da gorsko kolesarjenje ne bi smelo biti eksplicitno prepovedano povsod izven gozdnih cest, ampak bi morali določiti problematične poti in tam naknadno postaviti kolesarske/pohodniške omejitve.
- Jošt Žerjav: Nikoli nisem puščal smeti, ovitkov, zračnic, olupkov ipd. Zato imam nahrbtnik, da smeti odnesem v koš. V naravi kolesarim, ker je tam lepo in želim da tako tudi ostane. Veste, spoštovanje do narave, ne izhaja iz tega ali si pohodnik, kolesar, gozdar, lovec ali morda gobar. Izhaja iz človeka, iz posameznika. Če bi bili vsi spoštljivi do narave, eden do drugega, potem sploh ne bi potrebovali zakonov. In zato imamo tu zakone. Da urejajo, da pomagajo skupnosti, da deluje vzajemno in po dogovorih. Zato verjamem, da bo ministrstvo uredilo predlog, da bo bolj življenjski. Kajti, ne želim biti v ilegali, želim kolesariti po lepi naravi in v sožitju.
***
Gorsko kolesarjenje v naravnem okolju je po mnenju piscev odgovorov na Opoldansko vprašanje sprejemljivo (z naravovarstvenega vidika) tako kot gozdarjenje, kmetovanje, planšarije, gradnja daljnovodov, avtocest skozi gozdove, gradnja planinskih poti in koč ... (Kurinčič), gorski kolesarji ne uničujejo narave nič bolj kot pohodniki. Nestrpneži so redki, ampak so, tako med kolesarji kot pohodniki (P. Jurko).
***
So očitki o škodljivem vplivu gorskega kolesarjenja na okolje pretirani?
Delno so utemeljeni, nekateri pa so le posledica strahu in zaščite interesov trenutnih uporabnikov, meni Peter Batistič. Dejstvo je, da vsaka človekova dejavnost vpliva na naravno okolje. Z minimalnimi omejitvami pa ga je možnost skoraj povsem izničiti.
»Dovolj bi bilo, da bi prepovedali vožnjo po brezpotjih. Na občutljivih območjih bi bilo pametno uvesti prepovedi oziroma strožje omejitve (mokrišča, struge hudournikov, občutljivi habitati, …), nekatere bi lahko bile časovno omejene (podobno kot pri ribičih). Glede ogrožanja souporabnikov pa bi bilo dosledno uveljavljati omejitve hitrosti in pravil srečevanja.«
V primerjavi z vplivom enoletnega transporta alkoholnih pijač na planinske postojanke (kar je seveda legalno) ima 20-letno neomejeno izvajanje gorskega kolesarjenja zanemarljiv vpliv. Tudi dejavnosti, kot so gozdarjenje, lov, ribolov, gobarjenje in živinoreja, imajo bistveno večji vpliv na okolje, kot ga ima kolesarstvo, še meni Batistič.
»Skopati planinsko pot je ok, s kolesom se peljati po njej, pa ni«, se sprašuje bralec Klemen. » Vsi ljudje vplivamo na naravo. Poglejte okoli sebe - hiše, ceste, dimniki, polja ... Zdi se mi zelo hinavsko, da bi od vseh, ki nanjo vplivajo, ravno gorskim kolesarjem prepovedali njihovo dejavnost, čeprav je dokazano vpliv vožnje s kolesom v naravnem okolju minimalen. Odpreti hrib za kamnolom je ok, potegni črto z zavoro po gozdu, pa ni. Zgraditi avtoceste čez vso Slovenijo je ok, zapeljati se s kolesom 5 metrov izven iz ceste, pa ni. Zajeziti Savo in zgraditi elektrarno je ok, se s helikopterjem peljati na Kredarico, pa ni, razriti gozd zaradi sečnje je ok... samo s kolesom pa nikakor ne. Ljudje lahko nehamo vplivati na naravo samo, če se izselimo na Mars«, je še dodal Klemen.
Sašo Rebolj meni, da gorsko kolesarjenje ne spreminja narave, ne povzroča izpustov, ne zahteva nobenih posegov v naravo, uporablja obstoječo infrastrukturo in ima obilico koristi za zdravje in duha. Dodaja še, da motorni promet po cestah povzroča emisije, infrastruktura naravo tlakuje z asfaltom, prekinja naravne poti živalim in jih neposredno ogroža, če zaidejo na cesto, pa nikomur na pamet ne pade, da bi ga prepovedal.
***
Žiga Krofl se kot načelnik turno kolesarskega odseka pri planinskem društvu Litija že od ustanovitve odseka trudi z legalizacijo planinskih poti. Po štirih letih pisanja prošenj, predlogov, obiskov komisij je stanje enako kot na začetku, po nobeni planinski poti PD Litija se ni dovoljeno voziti z gorskim kolesom. Vseeno se kolesarji vozimo po vseh poteh in jih tudi vzdržujemo, pravi Krofl.
Predlog zakona, ki je kopija uredbe in zakona o gozdovih, predvideva popolno prepoved gorskega kolesarjenja v naravnem okolju, kar je po Kroflovem mnenju vsaj za področje PD Litija popolnoma nepotrebna. Kolesarji smo na poteh redki, ne povzročamo škode, še več, sodelujemo pri vzdrževanju. Pri srečevanju s pohodniki se držimo splošnega bontona.
Zakon sicer predvideva tudi izjeme, legalizacijo določenih poti za kolesarje, a kot kaže litijski primer, so postopki legalizacije tako dolgotrajni, da gre le za mrtve črke na papirju.
In kaj se bo zgodilo, če bo predlog zakona sprejet? Nič novega, meni Krofl. Prepovedi so splošne in se jih zato praktično ne da uveljaviti. Naravovarstveniki ne bodo dosegli ničesar, stanje bo enako kot do sedaj (tudi zakonsko), »kolesarji bomo še kar v ilegali.«
Kaj gorskokolesarski navdušenci menijo o sožitju s pohodniki? Kolesarska etika je »zakon«!
Da se morajo kolesarji pri srečanju z drugimi udeleženci uživanja naravnega okolja primerno vesti, je kolesarjem samoumevno. Da so tudi med kolesarji izjeme, brezobzirneži, ki se obnašajo, kakor da so sami, je jasno, a naši sogovorniki poudarjajo, da se v praksi s pohodniki zelo dobro razumejo.
Kolesarska etika narekuje: mimo pohodnikov vozi počasi ali ustavi, pohodniki imajo vedno prednost, mimo njih vozi počasi ali se popolnoma ustavi, ne zaviraj z blokirano gumo ...
»Na vsaki poti, ki sem jo prepeljal, sem vedno dajal prednost planincem,« piše Jošt Žerjav. »Pešec ima vedno prednost, kar trdno verjamem in temu tudi vedno sledim. Planinci naj bi bili proti kolesarjem, vendar tega nikakor ne razumem. Odkar kolesarim, sem dobil na tone spodbudnih besed. Kar tako naprej. Je težak hrib, kajne? ipd. Večkrat se je zgodilo, da sem se ustavil na zahtevnem odseku, da bi spustil planince mimo, vendar se pogosto odzovejo drugače, nekako takole: Kar pelji, res bi rad videl, kakšen je ta odsek videti, ko ga prepelješ s kolesom!«
Tudi Tit Bonač, ki je gorski kolesar že 8 let, ob srečanju s pohodniki kolo upočasni ali pa čisto ustavi, da se umakne, tako da je dovolj prostora za vse, in pozdravi.
Zanesenjaki na kolesih, ki jih obenem navdušuje tudi pohodništvo, so očitno tudi simpatični, vsaj sodeč po odgovoru na vprašanje, če so kdaj bili kot planinec v gorah ogroženi zaradi gorskega kolesarja. »Dajte no!! So vas na planini kdaj ogrozile krave? Tiste krave, ki ne hodijo po planinskih poteh, ki so pred tem na taisti planini razrile travo, izpustile tone CO2 iz svojih zadnjikov in onesnažile ozračje in imajo rogove, tako kot tisti hudobni kolesarji?« se pošali Sašo Rebolj.
Janez Praček: »Gorski kolesar ni bistveno glasnejši od pešca, po hitrosti pa je primerljiv s tekačem!«
Izgubljena turistična priložnost
Osnutek zakona je škodljiv predvsem s stališča turizma in promocije države, ker bi si s prepovedjo gorskega kolesarjenja zaprla velika vrata, še opozarjajo kolesarji.
Tuji gorsko kolesarski turisti se ne bodo prihajali k nam voziti samo po makadamskih cestah, slovenski gorski kolesarji pa bomo odhajali na poletne dopuste v tujino, meni Kurinčič.
Gorsko kolesarjenje je ena najhitreje rastočih turističnih panog zadnjih nekaj let, opozarja Andreja Butina. V Italiji, Avstriji, Franciji, Švici, da ne omenjam ZDA in Kanado, pa Avstralijo, je iz tega nastal posel, turizem cveti, prodaja gorskih koles strmo raste.
»Pri nas pa, kaj, bomo kar vse zaprli? Tudi turistične biroje očitno, ker jih bodo velike kazni pokopale, ker so izdale vodnik?«
Tudi Janez Praček meni podobno: »V Italiji organizirajo MTB tekmovanja na obrobju mest, kar je lep dogodek za mesto, obenem z njimi promovirajo zdrav način življenja in tekmovanja (kdo bo prvi in ne, kdo bo koga). Pri nas pa imamo primerljiva tekmovanja v MTB parkih, daleč od oči javnosti, sponzorjev ...«
»Naravno okolje ponuja toliko možnosti za razvoj kolesarskega turizma, da nam druge države lahko samo zavidajo, mi pa nič od tega ne izkoristimo,« meni Tit Bonač.
Špela Prelc meni, da so gorski kolesarji tudi dobrodošli turisti. »Seveda ne v Sloveniji! Ne pozabimo, da se v Dolomitih, ki so bili leta 2009 sprejeti med Unescovo kulturno dediščino, v enem samem dnevu vsakega junija na gorskokolesarski prireditvi Sellaronda Hero okrog masiva Sella naenkrat zapelje 3000 in več kolesarjev. Da ne omenjam še prireditev, kot so Dolomiti Superbike, Plan de Corones MTB Race, maraton Garda, Transalp in še bi lahko naštevala. In zakaj se potemtakem po naših gozdovih in gorah ne bi »izgubil« kak gorski kolesar, željan švica in narave?«
»Osnutek odraža stanja duha,« pravi Sašo Rebolj. »Zavira razvoj neizkoriščenega turističnega potenciala in sporoča tujcem, da smo del nekega drugega sveta. Zakaj bi podaljšal pot skozi Avstrijo, Dolomite, Švico, če se lahko dobrodošel in brez grožnje z represijo ustaviš tam.«
