Tiskane izdaje
Mandat vodstvenih organov zdravniške zbornice, zaznamovan s tisoč in enim poskusom za uveljavitev zdravstvene reforme, s katero bi na novo okrepili načete temelje našega zdravstva, se končuje. Rok za oddajo kandidatur za predsednika zbornice se izteče 18. aprila, volitve predsednika in članov zbornične skupščine bodo 10. maja.
Zanimalo nas je, kako na mnoge izzive, ki so ostali brez rešitev, čeprav so vitalnega pomena za naše zdravstvo, gleda predsednik zbornice prim. Andrej Možina, ki sicer iztekajoči se mandat označuje takole: »Prvo polovico mandata smo iskali ministra za zdravje in se ukvarjali z aferami. V drugi polovici mandata pa smo dobili novo vlado in ministrico za zdravje, žal v paketu z neposrečeno koalicijsko pogodbo, ki onemogoča resno reformo zdravstva.«.
Zdravniška združenja so pred resnimi izzivi, njihov skupni imenovalec je še vedno pogrešana in zdaj že dobesedno nepogrešljiva celovita reforma sistema.
Da, žal smo že leta in leta pred eno in isto oviro. Nepripravljenost odgovornih na pripravo in uveljavitev nujnih sprememb ostaja nespremenjena. Veliko smo se spraševali o razlogih za stopicanje na mestu - kljub zavedanju, da zdravstvo ni le ožeto, ampak nazaduje, čakalne dobe so vse daljše, bolniki odhajajo v tujino ... Prihaja do fenomena: zdravniki smo zaradi takega stanja zelo zaskrbljeni, ministrica za zdravje pa je zadovoljna, saj našemu zdravstvu, vsaj po njenem védenju, zavidajo v najbolj razvitih državah sveta. Jasno je, da je z interpretacijo razmer v slovenskem zdravstvu nekaj hudo narobe. Nespremenjeno pa ostaja dejstvo, da se politiki hitro menjajo, zdravniki pa ostajamo - obdani z nakopičenimi problemi. Na neurejene razmere moramo opozarjati, tudi po kodeksu - tako zaradi zagotavljanja ustreznih delovnih pogojev za varno prakticiranje medicine kot tudi oziroma predvsem zaradi varnosti bolnikov.
Kako torej v teh okoliščinah poskrbeti za učinkovite rešitve, predvsem pa za njihovo uveljavitev?
To je mogoče samo s celovito reformo zdravstva, z zagotovitvijo avtonomije bolnišnic, ki naj bo daleč stran od političnega kadrovanja. Ko bomo bolnišnicam omogočili primerjavo s konkurenti, se bo samodejno začela krepiti odgovornost vseh, od menedžmenta do zdravnikov. Le po tej poti bo mogoče doseči napredek v kakovosti postopkov zdravljenja in pri zagotavljanju varnosti bolnikov.
In kako to doseči?
Zametkov reforme še vedno ni - če govorimo o ministrstvu za zdravje. Zdravniki pa vemo, kaj je treba storiti in kam usmeriti zdravstvo. Tudi različne reformne skupine neodvisnih poznavalcev zdravstva, s katerimi se redno sestajamo, natančno vedo, kako je s slovenskim zdravstvom. Je pa več kot zanimivo, da še vedno nismo doživeli niti enega resnega soočenja pogledov med upravljavci zdravstva in vsemi ostalimi akterji, ki razmišljamo precej drugače. Če sem odkrit, v resnici niti ne vemo, o čem upravljavci sistema razmišljajo, kajti usmeritev za reformo še nismo imeli možnosti videti.
Kaj pa, denimo, v tem kontekstu povedo nesrečni primeri v sklopu urgentnih centrov, o katerih poslušamo v zadnjih dneh?
Če odmislim nesrečo oziroma malomarnost pri spajanju instalacij v novogoriški bolnišnici, bi urgentni centri morali biti dodana vrednost v zdravstvu - prav pri zagotavljanju varnosti in kakovosti. Toda po izgradnji urgentnih centrov stopa v ospredje vprašanje, ali smo sploh pripravljeni na povečan obseg financiranja, zlasti z vidika zagotavljanja primernega števila novih kadrov na teh deloviščih, kjer se vsako leto znajde vsaj 10.000 najbolj ogroženih državljanov - organizacija teh delovišč in izurjenost tamkajšnjega kadra pa imata ključni vpliv na možnosti preživetja.
Novela zakona o lekarniški dejavnosti, ki je trenutno v javni obravnavi, med drugim uvaja prostovoljno članstvo v lekarniški zbornici. Je kaj podobnega mogoče pričakovati tudi pri zdravniški zbornici? Predlogov v to smer ni bilo malo.
Zgodba o obveznem članstvu se vleče že vse od ustanovitve zdravniške zbornice, zaznamovale so jo tudi ustavne presoje. Obvezno članstvo v zbornici pri tako pomembnem poklicu, kot je zdravniški, ki skrbi tudi za samoregulativo, se zdi edino logično. Tako je v večini držav EU; izjema so skandinavske države, kjer pa je kljub prostovoljnemu članstvu velika večina zdravnikov včlanjenih v stanovsko asociacijo.
Samoregulacija prinaša privilegij, pravice, po drugi strani pa tudi posebno odgovornost zdravnikov. Zdravniške organizacije, 87 odstotkov zborničnih poslancev in vsi predsedniki regij podpirajo obvezno članstvo - po drugi strani pa se pojavljajo ocene, da tako misli le 20 odstotkov članov zdravniške zbornice. To pomeni, da se res bliža čas prevetritve in ugotavljanja, kako zdravniki v resnici razmišljajo o tem - zlasti zato, ker politika ukinja zakon o zdravniški službi, posega v zdravniško avtonomijo in samoregulacijo poklica. Že prej načeto zaupanje je zdaj povsem omajano, odnosi z zdravstveno politiko so padli na najnižjo možno raven.
Zdravniki bomo morali končno jasno povedati, kako želimo v prihodnosti sodelovati z zdravstveno politiko. Trenutno stanje, ki je nevzdržno, zahteva res temeljite spremembe.
Kot pravi ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc, si na ministrstvu z vsemi močmi prizadevajo za izboljšave na tem področju - a zadnji dogodki v zdravstveni sferi dajejo drugačen vtis.
Če govoriva o ukinitvi samoregulacije in potiskanju zdravnikov le v sindikalno dejavnost, potem je to strahovit korak nazaj v slovenskem zdravstvu. Ne pozabimo, da je bila prav zbornica tista, ki je pripravila in izvajala projekt kakovosti v zdravstvu. Že leta 2003 smo pripravili vse potrebno za umestitev agencije za kakovost v zdravstvu - te institucije pa še vedno ni. Govorim o desetih izgubljenih letih! Prizadevanja ne povedo nič - nekdo mora prevzeti odgovornost za to, da projekta kakovosti ni bil realiziran že pred leti. Šele takrat, ko se bo to zgodilo, bom verjel, da resno mislimo tudi kaj narediti, ne le vztrajati pri prizadevanjih.
Je možno, da načrtovane spremembe nakazujejo željo, da bi kadrovsko zelo šibko ministrstvo za zdravje postalo alfa in omega dogajanja v našem zdravstvu?
Za Slovenijo je značilno, da se nikoli ni poslovila od državnega zdravstva, z vsemi slabostmi, s katerimi se to »ponaša«. Naloge ministrstva so jasne: ureditev sistema, zdravstvena zakonodaja in nadzor nad sistemom. Bolj ko se bo ministrstvo vtikalo v operativne naloge zdravstva, več bo težav. V resnici ministrstvo izkazuje želje po čim večjem arbitrarnem odločanju - v času, ko ni problemov; ko se ti pojavijo, pa so bolnišnice nemudoma avtonomne in zdravniki samostojni. Ne pozabimo: po mnenju večine neodvisnih poznavalcev sistema je njegov najšibkejši člen že v tem trenutku prav upravljanje slovenskega zdravstva. Še večja koncentracija moči bi temu občutljivemu sistemu povzročila le še več poškodb.
Kaj bi to pomenilo?
To bi še bolj vodilo v državno zdravstvo in posledično v še večjo pasivnost javnih zdravstvenih zavodov. To pomeni veliko besedičenja na ravni zdravstvene politike in malo napredka v smeri večje dostopnosti, kakovosti in konkurenčnosti zdravstva. Sem pa prepričan, da do tega procesa ne bo prišlo, saj bi tako naredili prevelik korak nazaj.
Kako težko ali lahko je v takšnih okoliščinah odločanje o ponovni kandidaturi za predsednika zdravniške zbornice?
Z vidika rezultatov delo predsednika zdravniške zbornice ne daje večjega zadovoljstva kot klinično delo. Delati v imenu slovenskih zdravnikov je res priznanje in čas, po drugi strani pa je tega dela izjemno veliko; na eni strani ga spremljajo afere in toga zdravstvena politika, na drugi pa upravičena pričakovanja zdravnikov in zobozdravnikov, da se bo kaj spremenilo na bolje. Ob tem pa od resornega ministrstva v dveh letih nismo dočakali niti usmeritev za reformo, kaj šele reformo.
Rezultatov ni in to človeka na tako izpostavljeni funkciji ne zadovoljuje. Sčasoma te prežame občutek, da si sokriv za vse slabše razmere v slovenskem zdravstvu - in to ubija. Ponovno kandidirati v takih razmerah? Lahko rečem le, da je težko zapuščati barko, ki je po dolgih letih še vedno v precej razburkanem morju, sprememb pa ni na obzorju. Vendar je prav to lahko tudi tehten razlog za prepustitev dela mlajšim in sposobnejšim. Neznosno lahka bo torej v naslednjih dneh moja odločitev - predvsem pa ta ni odvisna samo od mene.
In kakšna bo ta odločitev?
Čez tri tedne bo vse znano.
