Tiskane izdaje
Ljubljana – Za Boštjanom Kopčičem in Draganom Beljkašem bo odškodnino zaradi neustreznih razmer v ljubljanskih zaporih, kjer je bil kar nekaj mesecev priprt kot domnevni član slovenskega dela mednarodne združbe prekupčevalcev z mamili, dobil še Jakob Remškar. S tožbo je zahteval 25.000 evrov, sodišče pa mu je nepravnomočno prisodilo petino, 5000 evrov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Jakob Remškar, eden od obtoženih v zadevi Balkanski bojevnik, kjer ponovljeno sojenje še vedno poteka, je tožil državo, češ da so bile razmere na pripornem oddelku ljubljanskega zapora na Povšetovi zaradi gneče in utesnjenosti neznosne. »Sodišče je tožniku prisodilo odškodnino 5000 evrov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu, torej za znesek 20.000 evrov, pa je zahtevek zavrnilo,« so nam potrdili na državnem pravobranilstvu. Dodajajo, da sodba še ni pravnomočna, saj je pravobranilstvo že vložilo pritožbo v delu, v katerem je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku.
Brez klimatske naprave, a dovolj tuširanja
Remškar je eden od devetih obdolžencev, ki so se v priporu znašli 27. maja 2010 zaradi suma, da so člani slovenskega dela mednarodne združbe, ki se je ukvarjala z mamili in jo je vodil Srb Darko Šarić, medtem ko naj bi bil vodja slovenskega dela združbe po prepričanju slovenskih tožilcev Dragan Tošić. Remškar je bil priprt do 6. novembra 2012, vendar po prepričanju okrožnega sodišča do odškodnine zaradi neustreznih bivalnih razmer ni upravičen za ves čas pripora, to je približno dve leti in pol, temveč samo za obdobje, ko je zaporniško celico delil s sopripornikom in je imel na voljo okoli 3,5 kvadratnega metra osebnega prostora.
Sodišče mu je prisodilo odškodnino glede na prostorsko stisko in razmere v sobi – vročino v poletnih mesecih, soba je bila brez rolet in drugih senčil, ni bilo klimatske naprave, motila sta ga smrad in zatohlost – ter zaradi pomanjkanja dnevnega gibanja. Kršitev pa ni ugotovilo za obdobje, ko je v isti sobi z enakimi bivalnimi razmerami bival sam, saj je imel takrat vseh sedem kvadratnih metrov zase. Prav tako ni ugotovilo kršitve osebnostih pravic za obdobje, ko je imel, priprt s še petimi sostanovalci, v skupinski sobi le 2,65 kvadratnega metra osebnega prostora, saj je bilo to v nočnem času dobrih šestih ur, namenjenih počitku, in je bilo bivanje v takšnih okoliščinah zelo kratkotrajno, ugotavlja sodišče. »V celotnem obdobju prestajanja pripora sodišče ni ugotovilo neustreznih higienskih razmer, enako tudi ne neprimernih temperatur v sobi spomladi, jeseni in pozimi. Tožniku je bilo ves čas bivanja v priporu omogočeno zadostno število obiskov, prav tako telefoniranje in tuširanje,« pojasnjuje odločitev sodišča tiskovna predstavnica pravobranilstva Tajda Toni.
Gneča in utesnjenost
Odškodnino zaradi neustreznih razmer v ljubljanskem priporu je pred Remškarjem že dobil njegov sotrpin na zatožni klopi in v priporu Boštjan Kopčič. Ta je za zapahi preživel prav tako dve leti in pol, dokler ga malo pred koncem sojenja novembra 2012 niso izpustili. Zaradi duševnih bolečin, ki jih je menda pretrpel zaradi gneče in utesnjenosti med bivanjem na Povšetovi, je državo najprej tožil za 7700 evrov odškodnine, nato je zahtevek povišal na 8220 evrov. Pravobranilstvo je s Kopčičem novembra 2014 sklenilo sodno poravnavo za 8190 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Znesek je dobil izplačan konec istega leta.
Obliž za duševne bolečine zaradi neustreznih bivalnih razmer v prenatrpanem priporu na Povšetovi med letoma 2010 in 2012 je konec 2015. dobil tudi Dragan Beljkaš, in sicer 12.000 evrov po sodbi evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Beljkaš je zahteval 77.500 evrov za nepremoženjsko škodo in še deset tisočakov za premoženjsko zaradi domnevno nezadostne zobozdravstvene oskrbe. Slednjega ni dokazal, zato je sodišče ta del pritožbe zavrnilo, prisodilo pa mu je 12.000 evrov za nepremoženjsko škodo. Tako kot drugi priporniki se je pritoževal zlasti nad prezasedenostjo, zaradi katere je imel premalo osebnega prostora, nad slabimi sanitarnimi razmerami in neustreznim prezračevanjem, pretiranimi omejitvami časa, ki ga je smel preživeti zunaj sobe, in visokimi temperaturami v sobah. ESČP je odločitev v Beljkaševem primeru oprlo na pretekle sodbe, da je težki položaj, ki ga je pripornik prenašal v navedenih obdobjih, »presegel neizogibno raven, ki je značilna za prestajanje pripora«, in da je posledično trpljenje preseglo prag strogosti po 3. členu evropske konvencije o človekovih pravicah, kar pomeni, da so bile razmere v priporu v nasprotju z omenjenim členom.
Četrta tožba še čaka
ESČP je sicer v več sodbah od leta 2011 razsodilo, da so bile pritožnikom, zaprtim oziroma priprtim na zaprtem oddelku ljubljanskega zapora, kršene pravice iz določb evropske konvencije, ki prepoveduje nečloveško in ponižujoče ravnanje, zato jim je morala država plačati odškodnino. V enem primeru je ugotovilo, da so bili priporniki zaprti v celici, veliki 16,3 kvadratnega metra, v kateri je bilo pet ali šest postelj, posameznemu zaprtemu je povprečno pripadalo 2,7 kvadratnega metra prostora. Dva sta bila lahko zunaj celice povprečno po dve uri in pol na dan, trije pa več kot devet ur. Večino tega časa so preživeli v prostoru za rekreacijo, velikem 50 kvadratnih metrov, kjer pa je hkrati lahko največ deset zapornikov.
Odškodnino 18.860 evrov zahteva še en član domnevne Tošićeve združbe, Marko Bublić (pred vložitvijo tožbe je odškodninski zahtevek podal tudi v tako imenovanem predhodnem postopku, a ga je pravobranilstvo zavrnilo kot neutemeljenega). Sodišče njegovega zahtevka še ni obravnavalo.
