Odstopna izjava Anžeta Erbežnika z mesta državnega sekretarja
Objavljamo celotno besedilo odstopne izjave Anžeta Erbežnika, v kateri pravosodnemu ministru Marjanu Dikaučiču očita tudi pomanjkanje osnov pravnega znanja EU.
Odpri galerijo
Minister za pravosodje Marjan Dikaučič je navedel, da imata z Anžetom Erbežnikom (na fotografiji) različne poglede glede vodenja resorja in vloge državnega sekretarja, zato je ta odstopil. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
»S predmetnim dopisom odstopam z današnjim dnem (19. 7., op. uredništva) kot državni sekretar na ministrstvu za pravosodje zaradi nezmožnosti strokovnega dela na način spoštovanja prava EU, vladavine prava in pravne države ter človekovih pravic.
Povabil me je minister Dikaučič z obljubo jasnih pisnih pristojnosti na področju prava EU in kazenskega prava ter glede predsedovanja EU in vodenja zakonodajnih pogajanj posamičnih instrumentov EU, kar se nikoli ni materializiralo ter pisnih pooblastil nisem prejel. Kljub zapleteni politični situaciji v Sloveniji in logističnim izzivom (selitev v Slovenijo iz Bruslja) sem zadevo sprejel zaradi občutka dolžnosti, da Slovenija izvede dobro in dostojno predsedovanje glede pravosodja. Žal ugotavljam, da to ne bo mogoče.
Evropska unija je v resni eksistenčni krizi, ki se kaže na primer na področju pravosodja skozi konflikte med Sodiščem EU in nekaterimi nacionalnimi ustavnimi sodišči, različno pojmovanje 4. člena PEU glede koncepta nacionalne identitete in vladavine prava, pogojevanje izplačil z vladavino prava itd. Predsedovanje v takšnih okoliščinah ni in ne more biti tehnično predsedovanje, temveč resno vsebinsko predsedovanje poskusa rešitve teh vprašanj, saj je od tega lahko odvisen nadaljnji obstoj te zveze. Žal ugotavljam, da politično vodstvo ministrstva (minister) nima osnovnega znanja prava EU. Predsedovanje v opisanih okoliščinah pa ne more biti samo branje vnaprej napisanega s strani uprave s papirjev in elektronskih naprav na pogajanjih in sestankih, brez poznavanja osnov pravne vsebine. Menim, da je skrajno neodgovorno, če minister vodi zahteven kazenskopravni trilog/pogajanja, ki zadeva neposredno čezmejno posredovanje občutljivih elektronskih informacij, brez osnovnega znanja o tako kompleksnem instrumentu in ob nepoznavanju osnov kazenskega prava EU (npr. (ne)poznavanje koncepta evropskega pripornega naloga).
Glede na pomanjkanje osnov pravnega znanja EU vodstvo ministrstva tudi ne more vzpostaviti ustreznega vodstva uprave na ministrstvu, temveč nasprotno uprava vodi ministrstvo in vodstvo (ministra). Ugotavljam, da je na zadevnem ministrstvu to prisotno že dlje časa na način, da se uprava (posamezni direktorji) celo norčuje iz vodstva (ministra), na primer z navedbami ob robu sestankov v Bruslju, kot je »ne ve veliko, ima pa dobro srce« in podobno. Na tak način ni zagotovljen uravnotežen odnos med vodstvom in upravo, kar se kaže tudi v avtorizacijah po moji oceni stroškovno nepotrebnih potovanj v tujino posameznikov iz uprave.
Glede bistvenega vprašanja evropskih delegiranih tožilcev se na ministrstvu poskušajo prikriti lastne napake iz preteklega neuspešnega postopka imenovanja, na primer s cenzuriranjem pravnih obrazložitev medijem in drugim akterjem. S tem se onemogočata ustrezna komunikacija in razplet vprašanja teh tožilcev po zakoniti in mirni poti, brez pravnega spora. Grozi namreč celo tožba evropske komisije.
Zaradi navedenega ostajajo na stranskem tiru bistvene pristojnosti tega ministrstva, na primer izročitve tretjim državam, kjer po moji oceni ministrstvo v posameznih primerih ne spoštuje obvez po 3. členu EKČP in posameznike želi izročiti tretjim državam kljub nevarnosti mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Prav tako nikogar na ministrstvu ne zanima strategija zoper antisemitizem in se strokovne službe otepajo priprav zaradi neodzivnosti političnega vodstva.
Prav tako ne morem sodelovati pri vodenju ministrstva, kjer se potencialno prepletajo zasebni interesi in pravni spori vodstva (ministra) s posameznimi odločitvami ministrstva (npr. glede notarskih mest).
Glede na vse navedeno zaključujem, da mi ni omogočeno strokovno delo na način spoštovanja prava EU, pravne države in človekovih pravic, ter nemudoma odstopam kot državni sekretar.
S spoštovanjem,
izr. prof. dr. Anže Erbežnik«
Povabil me je minister Dikaučič z obljubo jasnih pisnih pristojnosti na področju prava EU in kazenskega prava ter glede predsedovanja EU in vodenja zakonodajnih pogajanj posamičnih instrumentov EU, kar se nikoli ni materializiralo ter pisnih pooblastil nisem prejel. Kljub zapleteni politični situaciji v Sloveniji in logističnim izzivom (selitev v Slovenijo iz Bruslja) sem zadevo sprejel zaradi občutka dolžnosti, da Slovenija izvede dobro in dostojno predsedovanje glede pravosodja. Žal ugotavljam, da to ne bo mogoče.
Evropska unija je v resni eksistenčni krizi, ki se kaže na primer na področju pravosodja skozi konflikte med Sodiščem EU in nekaterimi nacionalnimi ustavnimi sodišči, različno pojmovanje 4. člena PEU glede koncepta nacionalne identitete in vladavine prava, pogojevanje izplačil z vladavino prava itd. Predsedovanje v takšnih okoliščinah ni in ne more biti tehnično predsedovanje, temveč resno vsebinsko predsedovanje poskusa rešitve teh vprašanj, saj je od tega lahko odvisen nadaljnji obstoj te zveze. Žal ugotavljam, da politično vodstvo ministrstva (minister) nima osnovnega znanja prava EU. Predsedovanje v opisanih okoliščinah pa ne more biti samo branje vnaprej napisanega s strani uprave s papirjev in elektronskih naprav na pogajanjih in sestankih, brez poznavanja osnov pravne vsebine. Menim, da je skrajno neodgovorno, če minister vodi zahteven kazenskopravni trilog/pogajanja, ki zadeva neposredno čezmejno posredovanje občutljivih elektronskih informacij, brez osnovnega znanja o tako kompleksnem instrumentu in ob nepoznavanju osnov kazenskega prava EU (npr. (ne)poznavanje koncepta evropskega pripornega naloga).
Glede na pomanjkanje osnov pravnega znanja EU vodstvo ministrstva tudi ne more vzpostaviti ustreznega vodstva uprave na ministrstvu, temveč nasprotno uprava vodi ministrstvo in vodstvo (ministra). Ugotavljam, da je na zadevnem ministrstvu to prisotno že dlje časa na način, da se uprava (posamezni direktorji) celo norčuje iz vodstva (ministra), na primer z navedbami ob robu sestankov v Bruslju, kot je »ne ve veliko, ima pa dobro srce« in podobno. Na tak način ni zagotovljen uravnotežen odnos med vodstvom in upravo, kar se kaže tudi v avtorizacijah po moji oceni stroškovno nepotrebnih potovanj v tujino posameznikov iz uprave.
Glede bistvenega vprašanja evropskih delegiranih tožilcev se na ministrstvu poskušajo prikriti lastne napake iz preteklega neuspešnega postopka imenovanja, na primer s cenzuriranjem pravnih obrazložitev medijem in drugim akterjem. S tem se onemogočata ustrezna komunikacija in razplet vprašanja teh tožilcev po zakoniti in mirni poti, brez pravnega spora. Grozi namreč celo tožba evropske komisije.
Zaradi navedenega ostajajo na stranskem tiru bistvene pristojnosti tega ministrstva, na primer izročitve tretjim državam, kjer po moji oceni ministrstvo v posameznih primerih ne spoštuje obvez po 3. členu EKČP in posameznike želi izročiti tretjim državam kljub nevarnosti mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Prav tako nikogar na ministrstvu ne zanima strategija zoper antisemitizem in se strokovne službe otepajo priprav zaradi neodzivnosti političnega vodstva.
Prav tako ne morem sodelovati pri vodenju ministrstva, kjer se potencialno prepletajo zasebni interesi in pravni spori vodstva (ministra) s posameznimi odločitvami ministrstva (npr. glede notarskih mest).
Glede na vse navedeno zaključujem, da mi ni omogočeno strokovno delo na način spoštovanja prava EU, pravne države in človekovih pravic, ter nemudoma odstopam kot državni sekretar.
S spoštovanjem,
izr. prof. dr. Anže Erbežnik«
