Okno v prazgodovino gradišča

Pretekle krajine: Arheologi so z lidarsko tehnologijo odkrili povezavo gradišč Knežaka v tri lokalne skupnosti.

Objavljeno
17. februar 2016 19.45
Dragica Jaksetič
Dragica Jaksetič
Ilirska Bistrica – Arheologi so s pomočjo lidarske tehnologije, ki omogoča podroben pregled površja z gozdom preraščene pokrajine, na gradiščih na grebenu med Reško in Pivško dolino prepoznali tri prazgodovinske skupnosti, vsako s svojo kmetijsko površino.

Skupnosti gradišč Šilentabor, Knežak in Trnovo so bile med seboj zamejene, ločene z zidovi in povezane s potmi. Morda pa so imele tudi svoj sveti prostor – območje dveh šembijskih presihajočih jezer. »Gradišča smo poznali že prej. Po najdbah smo jih znali umestiti v čas, zdaj pa smo dobili podatke tudi o vsem vmesnem prostoru, tako kot bi gledali kataster za prazgodovinsko obdobje. Prej smo vedeli, kje in kdaj so bivali, zdaj pa vemo veliko več o tem, kako so se preživljali in kako so bile posamezne skupnosti razmejene. Notranjska in Kras sta prava arheološka zaklada. Ker nikoli ni bilo intenzivnega kmetijstva, sledovi, kakršni so vidni z lidarjem, v nasprotju z, denimo, Dolenjsko niso zabrisani,« je po predstavitvi lidarskih posnetkov gradišča pri Knežaku v Narodnem muzeju Slovenije povedal dr. Benjamin Štular z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU.

Narisati bo mogoče načrte naselij

Arheologi so podrobno pregledali lidarske posnetke območja devetih kvadratnih kilometrov okrog Knežaka, nato pa še skoraj desetkrat večje površine. Iz množice arheoloških znakov so pod gradiščem, pahljačasto razporejeno naselbino nad Knežakom, razbrali linearno grajene strukture, verjetno ograde vrtov ali pašnikov ter poti in bolj oddaljenih ograd in zidov, ki obdajajo gradišče. Na treh kvadratnih kilometrih so evidentirali 360 grobelj, v katerih je več prsti kot kamna, zaradi česar jih še ne znajo pojasniti, 582 linearnih struktur in 115 stavbnih ostankov.

Ker jih je zanimal kontekst, so pregled z gradišč Knežak ter sosednjih Šembije in Obroba razširili po grebenu severno in južno. Proti severu se vrstijo znana gradišča Čepna, Grmada in Šilentabor, proti jugu, nad Ilirsko Bistrico, Stražca, Trnovo in sveti Ahac. Lidarski posnetki zdaj prikazujejo vidno urejene in z »zidovi« ločene tri različne lokalne skupnosti. Vsaka je verjetno imela svoje središče, gotovo pa polje. Nazadnje so arheologi v medprostoru, kjer ni bilo »ničesar«, s kartiranjem odkrili, da sta tam šembijski presihajoči jezeri, morda za tiste ljudi sveti kraj. »Za vsako skupnost zdaj vemo, kje je bil njen prostor, in lahko izrišemo celotni načrt naselbin, kar je največji biser teh novih odkritij,« je pojasnila samostojna raziskovalka dr. Edisa Lozić.

»Arheologi v Sloveniji z lidarsko tehnologijo delamo že skoraj desetletje, a kljub temu nismo pričakovali, da bomo dobili toliko tako kakovostnih podatkov,« je povedal Štular.