Olivera Mirković o Romih in Neromih: Predsodki in stereotipi so na obeh straneh

Ljubljana – Čas je, da nehamo razpravljati, za kaj je zadolžena država in za kaj lokalna skupnost, pravi Olivera Mirković. »To je začarani krog, država vse preloži na skupnost. Ta, odvisno od politične volje in finančnih sredstev, nekaj uresniči, nečesa pa ne.« Država bi težave romske etnične skupnosti morala urejati sama, občinam pa zagotoviti dovolj denarja, meni sogovornica.

Romi so deprivilegirana družbena skupina, zato bi država morala prevzeti odločnejšo vlogo pri reševanju njenega položaja. V nasprotnem primeru se bodo razlike med Romi in Neromi še poglabljale, napoveduje Olivera Mirković, ki se že 18 let na terenu ukvarja z romsko problematiko. Z njo smo se pogovarjali ob svetovnem dnevu spomina na romske žrtve holokavsta.

Več let je delala v Društvu zaveznikov mehkega pristanka, potem je bila prek javnih del zaposlena v centru za socialno delo v Krškem, zdaj kot svetovalna delavka za vrtec dela v večnamenskem centru v naselju Kerinov Grm v projektu Skupaj za znanje. Na zadnjih lokalnih volitvah je bila na listi Iniciative za demokratični socializem izvoljena v krški občinski svet.

Kakšen je položaj Romov pri nas?

Če se primerjamo z EU, imamo na tem področju zakonodajo, ki jo mogoče nikjer drugje nimajo. Pa vendar to ni dovolj, saj jo je treba tudi izvajati. Absolutno preveč stvari je prepuščenih lokalnim skupnostim, vsaj kar zadeva bivanjske razmere. To je v pristojnosti lokalnih oblastnikov. Nekje je na oblasti leva, nekje desna stran, nekje sredina, zato je vse odvisno od tega, koliko ima kdo posluha za težave in koliko ima politične moči, saj so od tega odvisne osnovne življenjske potrebe romske skupnosti. To je zelo slabo, saj gre lokalnim veljakom večinoma bolj za kapital kot za človekove pravice.

Tudi zato nastajajo velike razlike med položajem dolenjskih in prekmurskih Romov. Na Dolenjskem namreč nikoli niso postali lastniki zemljišč, kar se kaže tudi v problemih z infrastrukturo, vodo, elektriko.

Res je, poleg tega je njihov položaj odvisen tudi od lokalnega prebivalstva. Romi iz Prekmurja pravijo, da so bili pri večinski populaciji drugače sprejeti kot drugi Romi. Tam je namreč zibelka protestantizma. Ljudje so bili že v preteklosti manj nastrojeni proti prišlekom kot v naših koncih.

V bližnji preteklosti je bilo tudi pomembno, da so postali lastniki zemljišč. To jim je uspelo z delom v Avstriji. V Jugoslaviji so bili zaslužki majhni, zato so delali čez mejo, in zaslužili dovolj, da so lahko odkupili zemljo. Čeprav je tudi v Prekmurju še kar nekaj naselij, ki nimajo infrastrukture.

Naši dolenjski Romi možnosti za delo v tujini niso imeli. Lahko so šli na Hrvaško, ampak tam je bil zaslužek še slabši. Več dejavnikov je, zakaj nastajajo razlike, morda je krivo tudi to, da so se ti Romi selili več časa kot drugi, saj so bili preganjani, kar pa je spet mogoče pripisati temu, da niso bili lastniki zemljišč.

Kako pa je z dostopom do šolstva? Po podatkih Amnesty International je stanje slabo predvsem na jugovzhodu države. Na eni od šol pred dvema letoma razreda ni izdelalo kar 28 od 37 romskih učencev na šoli.

Na vseh področjih naj bi bila integracija izvedena. Negotovo je, ali gre povsod za vsebinsko ali bolj za prostorsko integracijo. Ni dovolj samo, da so romski in drugi otroci skupaj v razredu. Treba je nekaj narediti za to, da se povežejo. Kdor misli, da učitelji to naredijo mimogrede, se moti, zato bi se morali osredotočiti na predšolsko vzgojo, ker romski otroci, ki ne obiskujejo vrtca, v šolo pridejo samo z znanjem maternega jezika.

Če pridejo v prvi razred in nič ne razumejo slovensko, je malo verjetno, da ga bodo izdelali primerljivo z vrstnikom, ki se uči v svojem maternem jeziku. Romski pomočniki v šoli sicer pomagajo, saj prevajajo, njihovo delo pa se razlikuje od šole do šole. Še vedno pa mora otrok vsaj nekaj razumeti, zato je pomembno, da hodi v vrtec, ker te ovire premaga že v času pred šolo. Ključno je še redno obiskovanje šole. Veliko staršev otrok ne pošilja redno v šolo, zato imajo zaostanek pri snovi. Poleg tega šolski sistem veliko pričakuje od dela doma in ti otroci so v deficitu, saj so njihovi starši večinoma nepismeni in ne zmorejo pomagati pri branju, kaj šele pri poštevanki. V večnamenskih centrih, ki jih vodi CŠOD, poskušamo primanjkljaje odpravljati.

Obstajajo kakšne ocene, koliko otrok ne hodi v vrtec in zakaj ne?

Nikjer se številke za to skupnost ne vodijo posebej. Vsaj pri nas v Krškem je bilo tako, da je bilo v vrtec, dokler ni bil v največjem romskem naselju, vključenih malo otrok, saj je bil oddaljen od naselja. Nekateri starši pa – predvsem mlajši – niso zmogli premagati te krize, ko otrok joka in ne želi v vrtec. Navadno je otrokova volja obveljala. Potem je vsake toliko prišel, a se je vedno na novo uvajal, in to ni bilo uspešno. Zdaj ko je vrtec v romskem naselju, je bliže staršem, lahko pridejo pogledati otroke in tudi bolje poznajo ljudi, ki delajo z njihovimi otroci. Velik problem je tudi prevoz otrok, saj so naselja večinoma odmaknjena od središč, prav tako niso povezana z javnim prevozom, zaradi slabšega ekonomskega statusa pa veliko družin nima lastnega prevoza.

Dolga leta že delate z Romi. Kaj je glavna težava pri delu z njimi?

Če gledam širše, vsekakor zapiranje v romska naselja. To, da takšna naselja sploh obstajajo, je ena od osnovnih težav. Izkazalo se je, da je teh veliko manj, ko se preselijo med večinsko prebivalstvo. Dokler bodo obstajala getoizirana naselja, se bodo težave še povečevale. Naselja delujejo po svoje, kar se vidi v Novem mestu, saj imajo svoje značilnosti. Znotraj in zunaj skupnosti poglabljajo to mišljenje »mi« in »vi«. V določenem času so bila naselja rešitev, ker drugače ni šlo, zdaj pa smo v času, ko bi bilo treba spodbujati večinsko prebivalstvo, da jih končno sprejmemo medse.

So se pripravljeni preseliti, izražajo kakšne želje?

Nekateri si tega zelo želijo, predvsem srednja generacija si želi družine, ki deluje drugače od velikih družin, in si zato želijo ven iz romskega naselja, ampak za to nimajo možnosti. Težko dobijo službo, zaradi slabe izobrazbe in seveda tudi zaradi predsodkov. Če jo dobijo, je to za določen čas, plačilo je po navadi slabo. Ker ne dobijo redne zaposlitve, ne morejo dobiti nekega posojila, da bi se ta krog malo zavrtel. Lokalna skupnost bi morala pomagati, mogoče z opuščenimi kmetijami, ki jih imajo. Nekomu ne pomenijo veliko, kakšni romski družini pa bi takšna kmetija olajšala življenje.

Se lokalna skupnost premalo zaveda, da bi tudi sama imela nekaj od tega, če bi Romom več možnosti za delo in šolanje? Manj bi bilo nasilja, kriminala, več pobranih davkov?

Seveda. Če bi bila integracija lažja, bi več otrok končalo osnovno šolo, lahko bi se zaposlili; te stvari bi se počasi izravnale. Čeprav večina ljudi razmišlja, da je integracija v družbo mogoča samo, če bi se ta skupnost asimilirala, češ »oni morajo biti enaki kot mi, sicer niso integrirani«. Ampak tako ne gre, asimilacija ni enaka integraciji. Tudi nas čaka veliko dela in razmisleka. Veliko je teh stereotipov, predsodkov, veliko jih imajo tudi Romi. Predsodki so na obeh straneh. Romi so zelo nezaupljivi, ker imajo večinoma slabe izkušnje. Tudi do nas, ki že dolgo delamo z njimi, so nezaupljivi.

Delo v romskih naseljih je »tek na dolge proge«, kratkoročni učinki so težko opazni, čeprav si jih vsi želimo. Skratka, čaka nas še veliko dela tako na področju bivanjskih razmer kot tudi na področju izobraževanja, ki je edino, ki bi lahko bistveno premaknilo položaj skupnosti, posledično pa bi sledilo zaposlovanje. Da bi nam to uspelo hitreje, bi morale vse institucije odigrati svojo vlogo.