Tiskane izdaje
Ljubljana – Doc. dr. Viljem Kovač se je lani jeseni edini opogumil za kandidaturo za strokovnega direktorja Onkološkega inštituta (OI) Ljubljana in dobil absolutno podporo. V tem kolektivu dela že tri desetletja, zato inštitut in v njem zaposlene pozna do obisti.
Dr. Kovač pravi, da zaupa v ustvarjalno klimo, ki da je na OI še vedno najprepoznavnejši del delovnega vsakdana – kljub številnim viharjem, ki so v poldrugem desetletju dodatno preoblikovali podobo te institucije in spreminjali razpoloženje v njej.
Doc. dr. Viljem Kovač Foto: Roman Šipić
So se razmere in razmerja na inštitutu v zadnjih dveh mesecih res izboljšali?
Ustvarjalna klima v delovnem okolju je bistvena, v zdravstvu morda še za odtenek bolj kot v drugih dejavnostih. Človek, ki se dobro počuti, je najbolj ustvarjalen in učinkovit, zato mora vodstvo zagotavljati razmere, v katerih je mogoče kakovostno delati. Tako je tudi naloga novega vodstva, da prakso, ki je bila na onkološkem inštitutu tradicionalna, nadaljujemo in jo nadgrajujemo. Vsak čas pa prinaša nove izzive – in nanje je treba odgovoriti.
In kateri so glavni izzivi, ki zahtevajo takojšnje, celovito ukrepanje?
Menim, da je ob vseh nalogah, ciljih in željah, ki so pred inštitutom in zaposlenimi, res škoda izgubljati energijo v konfliktnih odnosih. Vsa nasprotja in napetosti zato poskušamo reševati čim bolj dialoško. Izzivov je namreč veliko, tako v strokovnem kot v organizacijskem smislu, človeška energija pa je omejena. Usmeriti jo moramo v bolj pozitivno smer – in upam, da bomo pri tem vsaj delno uspešni. Slovenci imamo namreč zelo visoko aspiracijsko raven, zato redko dosežemo vse cilje, ki si jih postavimo. Pomembno pa je, da poznamo pravo smer in da po tej poti nadaljujemo. Smer nam vedno kažejo bolniki – in naša najpomembnejša naloga je, da delujemo tako, da jim koristimo.
Zdi se, da kirurg dr. Erik Brecelj dobro ve, kakšni so njegovi cilji, saj že več let opozarja na anomalije in nepravilnosti v zvezi z inštitutom.
Na onkološkem inštitutu so vedno delali izjemni kirurgi in dr. Brecelj je gotovo med njimi. Vsi kolegi, s katerimi dela, tudi iz drugih strok, lahko potrdijo, da je strokovnjak z odlično kirurško tehniko, kirurg, ki se smelo loti tudi zelo težkih operacij, človek, ki ima izjemen odnos do bolnika. Z resnično zavzetostjo je predan vsaki delovni nalogi in vedno poskuša pomagati, če je to le mogoče. In to je morda res premalo znano. Po drugi strani pa se vsak človek na sebi lasten način odzove na probleme, ki jih vidi – in vemo, da ima tudi dr. Brecelj svojevrsten pristop, tako kot ga ima vsakdo od nas. Probleme pa je treba reševati, zato je prav, da o njih včasih tudi glasno in nedvoumno spregovorimo. Kritika, ki omogoča, da stvari spremenimo na bolje, bi morala biti vedno dobrodošla.
Dr. Brecelj je postal cenjena javna osebnost, po drugi strani pa je bil v zadnjih letih v nenehnih konfliktih z vodstvenimi strukturami na OI …
Že prejšnje vodstvo je poskušalo marsikaj urediti, popraviti. Prejšnji strokovni direktor, moj predhodnik, je bil na tej funkciji osem let. To je več kot desetina obstoja onkološkega inštituta s 77-letno tradicijo, kar pomeni, da je prof. dr. Janez Žgajnar zaznamoval njegovo delovanje, za kar smo mu hvaležni. Inštitut se ne začne razvijati z novim vodstvom, gre za kontinuiteto. V preteklih letih so naši strokovnjaki – raziskovalci, zdravniki in drugo osebje, predvsem negovalni kader – za bolnike naredili res veliko. In tega ne smemo zanikati, saj smo v Sloveniji na dosežke onkološkega inštituta res lahko ponosni.
V to podobo pa se ne umešča najbolje turbulentno slovo prejšnjega generalnega direktorja prim. Janeza Remškarja, ki svojo predčasno odstavitev razume kot Brecljev konstrukt in nezakonito dejanje. Zaradi posledic, finančnih in duševnih, pa institucijo, ki jo je do pred kratkim vodil, toži in od nje pričakuje dobrih 92.000 evrov odškodnine …
Težko komentiram primarijeve geste, ker ne vidim v njegovo notranjost. Moram priznati, da njegovega ravnanja ne razumem vedno, vidim pa ga kot ranjeno osebo. Upam, da s svojim ravnanjem ne bom prilival olja na ogenj. Čeprav kaže, da se bodo morale s tem problemom spopasti pravne institucije, bi rad, da vso svojo energijo usmerimo v dobro bolnikov. Ne morete si predstavljati, kako zagnano se je ožje vodstvo OI, od védé generalne direktorice do vseh vodilnih, ki delujejo na različnih ravneh, lotili dela – težko bi verjeli, koliko dobre volje, da bi pomagali, je pri vseh zaposlenih, ki jih srečujem vsak dan.
Bodo v pomoč tudi na novo uvedene varnostne vizite?
Zaposleni so novost sprejeli zelo pozitivno. Očitno si želijo takšen neposreden način komunikacije, ki jim omogoča, da pojasnijo konkretno situacijo. Da povedo, kje so pomanjkljivosti v organizaciji ali nezadostni kadrovski zasedbi, ki je pri nas še vedno velik problem. S tem dialoškim razmerjem med vsemi zaposlenimi želimo ustvariti okolje, prežeto z zaupanjem in sodelovanjem – da bomo v dobro bolnikov, za katere skrbimo, lahko še uspešnejši.
Med glavnimi nalogami bo, kot smo slišali na zadnji seji sveta zavoda, tudi mednarodna akreditacija.
To moramo izvesti, hkrati pa se zavedati, da je akreditacija lahko odlično orodje, ne more pa biti sama sebi namen. Zavzetosti zdravnika in medicinske sestre do bolnika, sposobnosti empatije, odgovornega in strokovnega ravnanja akreditacija ne more dati – lahko le pomaga, da svoje delo čim bolje operacionaliziramo. Ne more nadomestiti našega odnosa do bolnika, lahko pa nas spomni nanj.
