Otroci, ki pijejo revščino z materinim mlekom

Zadnji podatki kažejo, da se revščina v Sloveniji ni povečala in da »še« ne dosega povprečja EU. To je dobro. Vendar so najbolj ogroženi najmlajši in najstarejši, njihova stiska pa se iz leta v leto poglablja, opozarja sociolog Srečo Dragoš. Posledice revščine pri otrocih so lahko nepopravljive, vendar je Slovenija dovolj bogata, da bi lahko to preprečila.

Med vsemi ljudmi pod pragom tveganja revščine so z 19-odstotnim deležem na tretjem mestu mladoletni otroci (za upokojenci in brezposelnimi odraslimi). Delež otrok, ki živijo v revščini, je večji od povprečja: revnih v Sloveniji je 14,5, odstotka, delež revnih med otroki je 14,7 odstotka. Še malce večji odstotek (14,8) je takšnih mladostnikov od 15 do 24 let skupaj z diplomanti, iskalci služb.

Večji problem so dolgotrajno revni (dve leti ali več), teh je kar polovica vseh. »Ti ljudje ne le, da niso v stiku s trgom dela, ampak z nobenimi družbenimi ustanovami, ne s potrošnjo, bankami, sindikatom, umetnostnim, kulturnim sektorjem, več let zapored se borijo za preživetje, brez izgleda za izboljšanje,« opozarja dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo. Tudi ta kategorija, pravi, se je v zadnjih letih povečala, tako kot delež dolgotrajno revnih otrok. Njihov delež znotraj vseh revnih se je od leta 2009 dvignil s 5,7 na 6,5 odstotka.

»Problem z dolgotrajnim pomanjkanjem, zlasti pri otrocih, je nastanek kulture revščine. Če se staršem, ki več let živijo v revščini, rodijo in odraščajo otroci, pijejo revščino z materinim mlekom, dobijo drugačne vrednote, v razvoju zaostajajo že prej, preden pridejo v vrtec in šolo.« To pa ima nepopravljive posledice, še posebno so pogoste psihične obremenitve, kot so označenost in izključenost. »Kakovost življenja teh otrok se slabša na vseh področjih, in to na najbolj nepovraten način. Otroci, rojeni v revščini, so bolj podobni revnim kitajskim ali afriškim otrokom kakor vsem drugim otrokom v Sloveniji, ki niso revni,« opozarja sociolog.

To se dogaja v okoljih, kjer ni razvite infrastrukture, delovnih mest, stopnja tveganja revščine pa je najvišja v Spodnjeposavski in Pomurski regiji, Jugovzhodni Sloveniji in Podravski regiji. »Materialni kazalniki kažejo, da so daleč najbolj ogroženi otroci najemnikov. Prvi v Evropi smo tudi po deležu prebivalstva, ki živi v neprimernih stanovanjih – puščajoča okna, vlaga, brez sanitarij. Mednarodne primerjave kažejo, da je mogoče uspeh otrok v šoli meriti z metri knjig, ki jih imajo doma,« našteva sociolog.

Odklon pri šolskem uspehu

Slovenija se je leta 2006 priključila mednarodni raziskavi Pisa, ki proučuje, kaj naj bi mladi pri petnajstih letih znali, da bodo ustrezno usposobljeni za življenje. Projekt, v katerega so vključene države OECD in druge, se izvaja vsaka tri leta, ves čas pa so v ospredju raziskovanja matematična, bralna in naravoslovna pismenost. Leta 2006 smo zbirali podatke o znanju naravoslovja, 2009. je bilo na vrsti branje, 2012. matematika, letos je znova na vrsti naravoslovje.

»Otroci z nizkim statusom imajo lahko slabše ali pa tudi nekoliko boljše dosežke, prav tako imajo lahko otroci z višjim socialno-ekonomskim statusom nekoliko višje, vendar tudi nižje rezultate. Za ugotavljanje povezave je pomemben povprečni dosežek otrok v posamezni socialno-ekonomski skupini oziroma naklon (gradient) povprečnega dosežka otrok med skupinami. Za Slovenijo je pri vseh treh pismenostih značilen podoben naklon, kot je povprečni naklon v OECD. Učenci dosežejo od 300 do 800 točk, naklon povezanosti s socialno-ekonomskim in kulturnim položajem pa je približno 40 točk. »Slabo je, da ta odklon obstaja in da je tolikšen. Zajema dobro polovico posamezne od šestih ravni na lestvici dosežkov, ki znaša 70 točk. Delež pojasnjene variance, ki ga lahko pripišemo vplivu socialno-ekonomskega statusa, je, enako kot v OECD, pri vseh treh pismenostih približno15 odstotkov. Ta dejavnik je najmočnejši od vseh drugih dejavnikov, ki jih preverjamo v Pisi – od zanimanja, interesa, vrste šolskega programa ... Vendar ta 15-odsotni delež otroka, ki živi v slabših socialno-ekonomskih okoliščinah, še zdaleč ne opredeljuje. Ima veliko možnosti, da doseže najboljše rezultate. Tu si želimo, da bi bolje vstopili učitelji, šola ...« pravi dr. Mojca Štraus, vodja projekta Pisa.

»Poenostavljeno bi bilo reči, vsem revnimi kupimo računalnik in bodo dosegali boljše rezultate. Zato pa je toliko bolj pomembna vloga učiteljev. Ti naj poskušajo prebrati individualne signale tistih, ki potrebujejo pomoč. Pomagati pa je mogoče tudi s sistemskimi ukrepi, kot so subvencionirana prehrana, brezplačni učbeniki ... Če pa država zoži svojo pozornost na to, da so šole dobro opremljene in učitelji dobro usposobljeni, bo to najranljivejšim skupinam otrok verjetno bolj škodovalo kot drugim. In to nas najbolj skrbi,« pravi Mojca Štraus.

Revni nimajo sindikatov

Dragoš pravi, da je revščina rešljiva s sredstvi, ki jih imamo, tako v času konjunkture kot recesije. Vendar s podatkom, da je pri nas revščina še vedno pod evropskim povprečjem (povprečje EU je 16 odstotkov), nikoli nismo znali prav ravnati. V politiki se pojavlja mnenje, da je to nekaj dobrega, nekakšen tihi konsenz je, da delež revščine še ni dovolj velik, da ga je treba še malo povečati, in to tudi počnemo, je kritičen. »Smo vendar ena najbogatejših držav na svetu, zato ne drži, da nimamo denarja za sanacijo revščine. Da nam družba ne razpade na njenih robovih, je treba povečati socialne transferje.«

Po podatkih OECD je Slovenija na prvem mestu pri zmanjševanju stroškov za socialno zaščito od leta 2007 do 2013, daleč za nami, na drugem mestu, je Grčija. Znotraj celotnega zneska za socialno zaščito smo prvi tudi pri zmanjševanju deleža denarja za socialne prejemke. »Napačno je bilo že sklicevanje na ekonomsko krizo, med katero da je treba varčevati, seveda pri najrevnejših. Čeprav že nekaj časa nismo več v krizi, ampak v evropski špici po ekonomski rasti, je jasno, da omejitve na socialnem področju ostajajo, vse drugo pa je stvar pogajanj. Jeseni, ko bodo šli sindikati na ulice, v tem ni možnosti za povečanje socialne pomoči. Revni nimajo sindikatov, so nevidni in tam je najlaže vzeti.«

Univerzalne pomoči najranljivejšim

Najsplošnejši ukrep za zmanjševanje revščine je zmanjševanje neenakosti, pravi Dragoš, vendar je pri nas ravno obratna politika. »Zdaj so problem majhne neenakosti v plačah, treba jih je povečati, trdi minister Mramor. To je norost, deklarirana napoved povečevanja revščine, da bi 'ekonomija boljše delovala',« opozarja Dragoš. »Največja blaginja je ravno v državah, kjer je neenakost najmanjša.« Večja stopnja neenakosti sovpada s hujšimi problemi na vseh področjih, zlasti na področju socialne in zdravstvene blaginje, povzroča revščino in druge konflikte. Revščina izpodjeda legitimnost demokracije, saj ti ljudje ne hodijo na volitve, tisti, ki hodijo, pa volijo ekstreme. In obratno: države z manjšo stopnjo neenakosti imajo manj težav, kot so najstniške nosečnosti in kriminal, indeks blaginje otrok je višji.

Nekateri ekonomisti zdaj celo dokazujejo, da je največji prispevek k oživitvi ekonomije in konkurenčnosti slovenskega gospodarstva v povečevanju socialnih transferjev, prerazporeditvi dohodka od bogatejših k tistim, ki nimajo ničesar. »Če deset evrov vzamete najbogatejšim, se jim ne bo nič poznalo, najrevnejšim pa lahko s tem za desetino povečate dohodek. Deset evrov, ki jih nimajo za golo preživetje, bodo takoj investirali nazaj v potrošnjo in ta je bila v času Zujfa intenzivno blokirana. Z obdavčitvijo dobrin se ta denar državi povrne.«

Obenem se moramo odločiti, ali bi poleg selektivnih oblik pomoči vendarle dali možnost univerzalnim socialnim programom, ki bi veljali za vse. Ekstremen ukrep bi bil univerzalni temeljni dohodek (UTD), pravi Dragoš, zelo sprejemljivi bi bili vsaj brezplačni vrtci. Problem pri nas niso revni, ki bi neupravičeno izkoriščali socialne transferje, ampak število, ki jih pomoči sploh ne dosežejo. Takšnih je od deset do 30 odstotkov upravičencev, ocenjuje. Nekateri niso v evidenci, centri za socialno delo jih na odmaknjenih območjih ne dosežejo, niso informirani, se izogibajo zaradi stigme, rubljenja dediščine in podobno.

»Če smo že dali prednost selektivnim programom z izgovorom, da za druge ni denarja, kar pri nas nikoli ni bilo res, potem je treba uvesti univerzalne programe vsaj za nekatere najbolj ogrožene: za otroke do 17. leta starosti (oziroma do konca šolanja) in starejše, denimo, vse druge kategorije revnih pa se pokrijejo z običajnimi transferji pomoči. Zadeva bi bila v hipu rešena. Če ne moremo staršev teh otrok rešiti iz revščine, je treba uvesti brezplačne vrtce, prehrano v šolah, štipendije, otroške dodatke za vse. To je edini način, da vam družba ne razpada na robovih, da se revščina ne podaljšuje in poglablja.«

In tudi tu gredo pri nas stvari navzdol, saj je revščina najrevnejših iz leta v leto hujša. Po poročanju dobrodelnih organizacij se je delež lačnih družin v zadnjih letih povečal za več kot sto odstotkov.