Ljubljana - O dilemah poslanske vloge, imuniteti, političnem trgovanju s poslanskimi glasovi in kredibilnosti zakonodajne veje oblasti smo se pogovarjali s predsednikom državnega zbora Pavlom Gantarjem.
Kriminalisti so v tem tednu vstopili v prostore državnega zbora in opravili preiskavo v poslanski skupini SNS. To se je zgodilo prvič v zgodovini slovenske parlamentarne demokracije. Vaš komentar?
Državni zbor se je pred kratkim razglasil za varno točko za otroke, ki se lahko zatečejo v prostore državnega zbora pred nasiljem na ulici. Državni zbor pa nikoli ni bil in ne bo varna točka za vse tiste, ki so osumljeni kaznivih dejanj, kar velja tudi za poslance. S tega vidika je stavba parlamenta odprta tudi za kriminalistično preiskavo. Z generalno sekretarko državnega zbora sva bila obveščena, da bo izvedena preiskava v eni izmed poslanskih skupin, nisva pa vedela, v kateri. Generalna sekretarka je poskrbela za vse potrebno: zaščitila je vse druge prostore, ki niso bili zajeti v kriminalistično preiskavo, vključena pa je bila tudi hišna varnostna služba, ki je skrbno pazila, da je ostala preiskava v okviru odredbe o preiskavi.
V aferi čisti prijatelji se je izkazalo, da se je eden od osumljenih poslancev skliceval na imuniteto. Izkazalo se je, da poslanci očitno ne poznajo dovolj instituta imunitete.
Podrobnosti mi niso znane, zanašam se lahko le na medijske zapise, da se je nekdo od poslancev poskušal sklicevati na poslansko imuniteto, kar pa je nesmiselno. V predkazenskem postopku imuniteta ne velja, kar pomeni, da nekateri ne poznajo instituta poslanske imunitete. To je sicer mogoče uveljavljati tudi v predkazenskem postopku, a sem trdno prepričan, da državni zbor takšne imunitete ne bo priznal.
V omenjeni aferi smo lahko spremljali zanimive izjave o politični trgovini s poslanskimi glasovi, absurdnost se je še stopnjevala z argumenti, da ni to nič nenavadnega, ker da to počnejo vsi poslanci. Kaj pa je to takega, je pojasnjeval prvak SNS in poslanec Zmago Jelinčič.
Če odmislim dejstvo, ki me je globoko pretreslo, da so zasačili poslanca s kuverto, polno evrov, je takšna izjava nekaj nezaslišanega. Ni res, z glasovi se ne trguje! Politika v državnem zboru ni preprosta trgovina z glasovi, kjer daš glas tistemu, ki ponudi več. Ni navadno barantanje, neke vrste bolšji trg politike. Tega ni! Zato sem toliko bolj zgrožen, da nekateri svoj pogled na politiko in politično vlogo v parlamentu poskušajo preslikati na vse poslance. Večina poslancev in poslanskih skupin deluje v skladu s svojimi programi in cilji, se usklajujejo in pogajajo o zakonih, zahtevajo spremembe ter glasujejo ali ne glasujejo. To je normalen demokratični proces, trgovanje »jaz tebi, ti meni«, kdo da več, pa je nesprejemljivo. Kot dober poznavalec parlamenta lahko rečem, da se to ne dogaja, razen v izjemnih primerih, ko akterji sami priznavajo, da to počnejo.
Kje je meja med normalnim demokratičnim procesom in politično korupcijo s poslanskimi glasovi?
To je lahko zanimivo politično-pravno in ustavnopravno vprašanje. Vzemimo primer, da v državnem zboru obravnavamo program čiščenja odpadnih voda, pri tem pa bi bile navedene vse čistilne naprave, ki jih namerava subvencionirati država. Poslanec nato pove, da programa ne bo podprl, ker ne vključuje čistilne naprave iz njegove volilne enote. Je to politična korupcija ali legitimno prizadevanje poslanca, da se bori za koristi volivcev, ki so ga izvolili? Menim, da ne smemo obtoževati in soditi poslancev za njihov glas ali za način, kako je kdo glasoval; seveda pa ga lahko obtožimo, če je z glasovanjem sprejemal ali dajal podkupnine. Pričakujem, da bosta tožilstvo in policija v konkretnem primeru poiskala dobre dokaze, zato da bo primer dobil ustrezen epilog na sodišču. V tem primeru smo izvedeli za nekaj alarmantnih prepisov prisluhov, ki so vulgarni in nedostojni za politiko, a pričakujemo, da je v dokaznem gradivu še kaj več od tega.
Kako lahko takšna afera vpliva na kredibilnost državnega zbora in kaj naj storijo poslanci v predkazenskem postopku: dva od teh sta celo predsednik (Branko Marinič, SDS) in član protikorupcijske komisije (Srečko Prijatelj, SNS) državnega zbora?
Že dolgo trdim, da se je treba paziti tistih, ki imajo besedo poštenje ves čas na ustih; kadar takšni govorijo o poštenju, se primimo za denarnice. Kadar gre za kazniva dejanja korupcije, bi moral poslanec takoj, ko je vložena obtožnica ali obtožni predlog, odstopiti s funkcije poslanca. V sodnem postopku bi se morali poslanci braniti kot državljani, ne pa da se sklicujejo na status javnega funkcionarja. Za vse velja domneva nedolžnosti, dokler ni sodba pravnomočna, vendar je politična odgovornost strožja. Tudi minister Milan Pogačnik je nedolžen, dokler ni obsojen, pa vendar je odstopil - in je pravilno storil, ker lahko dejstvo, da je nekdo javni funkcionar, vpliva na pravosodni postopek ali pa krni ugled javne funkcije. Če je v kazenskem postopku poslanec s hujšimi obtožbami in obtožnico, potem nedvomno krni ugled institucije, kjer opravlja javno funkcijo.
Bi to bil prvi korak h krepitvi kredibilnosti institucije?
Zavedati se moramo, da so dejanja nekaterih poslancev vrgla senco dvoma tudi na druge poslance, ki se v prostem času ne ukvarjajo s preprodajo nepremičnin, zemljišč, trženjem, špekuliranjem ali gradnjo muzejev. Poslanci so profesionalci in imajo razmeroma solidne plače ravno zato, da se jim ne bi bilo treba ukvarjati z drugimi stvarmi.
Iz sobotne tiskane izdaje Dela