Tiskane izdaje
Maribor – Na naše vprašanje, kje je danes Slovenija in v kakšni kondiciji, nam je sogovornica dajala brezkompromisne odgovore. Tako, denimo, vztraja, da je današnji mladini težko predvsem zato, ker je pomehkužena in le delno opravilno sposobna.
Kako po vašem kriza vpliva na vsakodnevno življenje ljudi? Kdo so največje žrtve tega procesa v družbi?
Trideseta leta prejšnjega stoletja na splošno poznamo kot čas velike gospodarske krize. A hudič je v podrobnostih: ko je slovenski ženski mesečnik opravil anketo med svojimi, večinoma, meščanskimi bralkami, so te ob splošni mantri tarnanja vendarle neverjetno pogosto pisale, da se jim zaradi krize ni bilo treba odreči skorajda ničemur.
Druga slika so srce parajoče podobe tedanjih delavskih predmestij z umazanimi in napol nagimi otroki. Na kratko: delala bi silo poklicu, ki ga opravljam, če bi vam na tole vprašanje dala splošen in enoznačen odgovor. Percepcija revščine je danes zagotovo drugačna, kot je bila kdaj prej; kdor se bo ukvarjal z njo, bo moral upoštevati, da je zrasla v okvirih izrazito infantilizirane (facebook, zbiranje pik, zvezdic ipd. pri prodajalcih) potrošniške družbe in še zmeraj tudi družbe izobilja.
Ali Slovenci psihološko zmoremo iz krize? Ali smo narod nergačev, jamračev in nočemo videti boljšega jutri? Ali pač ne verjamemo več vanj?
Morda. Urednica Marija Podkrajšek je tik pred začetkom druge svetovne vojne in kmalu po njej razočarano ugotavljala, da so se Slovenci hitro vdali brezupu in malodušju. Ko so Nemci vkorakali v Maribor, so v veliki nočni raciji aretirali skoraj vse slovensko prebivalstvo, ki je vdano čakalo, kaj bo.
Bili so kot ovce, je samoobtožujoče pisal prav tako aretirani mariborski zdravnik Mirko Černič, ki je imel v tridesetih letih 20. stoletja v Mariboru zasebni sanatorij. Po drugi strani pa, gledano v dolgi zgodovinski perspektivi: ta mala skupnost se je v nasprotju z nekateri drugimi evropskimi obdržala v razmerah silovite zgodovinske dinamike prostora, na katerem prebiva.
Zdi se, da smo postali tudi bolj nervozni. Je kriza idealna priložnost za vznik radikalizmov? In kako vi to vidite v Sloveniji?
V preteklosti je bila gospodarska kriza resda priložnost za razvoj radikalizmov, vendar je tok zgodovinskih dogodkov enkraten in neponovljiv. Morebitna večja zaostritev življenjskih razmer v prihodnje bo gotovo imela posledice na ravni družbe, ki pa nikakor ne morejo biti slepa ponovitev že videnega.
Solidarnost med generacijami – zdi se, da ne poteka obojestransko. Sploh če gledamo vse več ljudi, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev, pa svojega delovnega mesta ne prepustijo mladim, ki so brez dela. Posledica individualizma?
Lahko se vprašamo tudi drugače: kaj je narobe z mlado generacijo, da ni sposobna prevzeti služb stari? Solidarnost je precenjen pojem. Človek po svoji naravi ni solidaren, berite Solženicina in preživele pričevalce nemških koncentracijskih taborišč – šele v skrajnih življenjskih razmerah, v lakoti in bedi, se razpre prava narava človeka.
Ali je res, da imajo mladi danes toliko priložnost za izpolnitev svojih sanj kot še nikoli doslej, obenem pa nimajo možnosti za uresničevanje svojega potenciala?
Zakaj bi bili mladi danes bolj onemogočeni kot kdaj prej? Res je težko, a življenje je bilo zmeraj težko; tudi za mladega Tolminca, ki je po koncu soške fronte potoval v Maribor, da bi si poiskal delo, pa so ga v prvi mestni krčmi pretepli »pubeci«. Drugo jutro je skočil pod vlak.
Težko je bilo tudi mariborski mladenki, ki je šla v dvajsetih letih 20. stoletja za služkinjo v Zagreb in se od tam vrnila noseča. Ko je rodila, je otroka oddala materi, čez nekaj mesecev pa ga je, ker je mati zbolela, vrgla v Dravo. Obsojena je bila na smrt.
Danes je mladini težko predvsem zato, ker je pomehkužena in le delno opravilno sposobna. Ker je bila vzgojena v družbi blaginje, ima težave z oblikovanjem svojih želja, hrepenenj in jasnih ciljev.
Ali menite, da so za negativno percepcijo sveta krivi mediji in njihova agenda?
Medijem ni treba nalagati tako velikega bremena. Ne morejo biti odgovorni za kakršnokoli percepcijo, ker niso nekaj, kar bi obstajalo zunaj družbe. Mediji so lahko samo odsev družbe, katere del so.
Njihov pogled na svet je samo eden od možnih: v skladu z razmerami, v katerih delujejo, je danes to površen, tendenciozen pogled, ki pa kljub vsemu ustvarja javni prostor srečevanja in stikanja pogledov, ki bi sicer ostali zasebni. Medije potrebujemo, ker nam dajejo občutek skupnosti.
Kaj odgovoriti brezposelnemu, ki pravi, zakaj se truditi za »boljši svet«, če pa danes nimam kaj jesti in tudi jutri ne bom imel, če protestiram, pa se nič ne spremeni, saj so vsi isti?!
Popolnoma nič. Ko bodo spremenjene zunanje okoliščine bistveno zamajale njegov način življenja, bo natančno vedel, kaj storiti in zakaj. Velike družbene spremembe se nikoli ne zgodijo na prigovarjanje zaskrbljene manjšine domnevno apatični večini.
Iskreno rečeno me ta prigovarjajoča peščica nervira precej bolj od pasivne večine, ki ima v svojih domačih skladiščih veliko preveč dobrin, da bi bilo od nje razumno pričakovati boj, upor.
