Pečarič: »Pozivam vse, da dajo boljše predloge«

Intervju z državnim sekretrajem na ministrstvu za izobraževanje. Pričakuje, da bo zakon o visokem šolstvu sprejet 1. marca.

čet, 28.11.2013, 09:00

Ljubljana – Jutri se bo končala javna razprava o predlogu zakona o visokem šolstvu. Kljub željam, da bi se podaljšala, se je minister za izobraževanje odločil drugače. A še vedno ostaja čas za predloge in spremembe, sporoča državni sekretar na ministrstvu dr. Mirko Pečarič.

Objavili ste popravljeni predlog zakona o visokem šolstvu. Večjih vsebinskih sprememb ni.

Ker osnovna intenca zakona ostaja enaka. V novem predlogu smo jasneje zapisali posamezne člene. Med javno razpravo so se namreč pokazale nejasnosti, ki smo jih zdaj, upam, odpravili.

Namen je bil le razjasniti nejasnosti, ne pa spremeniti vsebine v skladu z očitki deležnikov? Teh v zadnjih štirih tednih ni bilo malo.

Odpravljeni so tisti očitki, ki so izhajali iz drugačnega branja ali pa nejasno zapisanega besedila v delih, s katerimi smo se strinjali.

Študenti in profesorji so do predloga kritični. Ste presenečeni?

Zakon je namenjen visokemu šolstvu, kjer mora že v osnovi obstajati vrsta različnih pogledov na isto ali podobne stvari. Prav zato nisem presenečen, pač pa pozivam vse, da podajo boljše predloge.

Cilj ministrstva in študentov, kot smo večkrat slišali, je enak: Ne šolnin! Zakaj torej v predlogu ni zapisano, da zavodi ne smejo zaračunavati šolnin slovenskim državljanom na prvi in drugi stopnji, razen če so ti možnost do brezplačnega študija že koristili?

V novem besedilu je zapisano, da ima študent, ki izpolnjuje pogoje za brezplačni študij, možnost šolanja na prvi in drugi stopnji brez šolnine. Razumljivo je, da se bodo na programe, ki imajo omejitve, vpisali le tisti, ki izpolnjujejo pogoje. Vsaka univerza si prizadeva pridobiti čim boljše študente. Hkrati je v zakonu tudi določba, da morajo biti brezplačna mesta zapolnjena, preden se sme zaračunavati šolnina. Analiza, ki smo jo naredili, kaže, da je 40 odstotkov mest na brezplačnem študiju še vedno nezasedenih.

To je povprečje. Jasno pa je, da so nekatere fakultete bolj priljubljene, druge manj.

Se strinjam, ampak v zakon ne moremo zapisati, koliko brezplačnih mest mora ponuditi posamezen zavod. Če bi to storili, bi univerzam vsiljevali, koliko mest morajo razpisati, ne glede na to, ali imajo dovolj kapacitet. S tem bi posegli v njihovo avtonomijo.

Delež dovoljenega plačljivega študija v predlogu je še vedno 40-odstoten. Ali vsaj razmišljate o tem, da bi ga zmanjšali?

Zdajšnji zakon sploh ne določa omejitve deleža izrednega študija. Poleg tega analiza kaže, da ima kar četrtina programov več kot 40 odstotkov izrednih študentov. In to želimo s tem členom preprečiti.

Po podatkih statističnega urada je na vseh zavodih v povprečju dobrih 20 odstotkov izrednih študentov. Zakaj v zakonu ne določite, če ne želite povečati deleža plačljivega študija, poleg maksimalne omejitve na posameznem zavodu še povprečne omejitve za vse skupaj?

Ker s tem ne bi omejevali ekscesov, o katerih sem govoril. Povprečje na zavodih kot takih še vedno omogoča ekscese na posameznih študijskih programih.

Veliko pomislekov je bilo zaradi možnosti ustanavljanja odcepljenih podjetij, češ da gre za privatizacijo znanja, ki je ustvarjeno na javni univerzi.

Znanje se ne privatizira, saj je univerza še vedno ena od (so)ustanoviteljic tega odcepljenega podjetja.

A po doseženem namenu mora univerza osvojiti svoje pravice.

Bistveno je, da preprečimo prelivanje javnih sredstev, saj določamo, da univerza v to podjetje lahko vloži le intelektualno lastnino. Za primerjavo: zdaj je univerza z javnimi sredstvi razvila produkt, ga morda celo patentirala. Tega je večinoma za nizko ceno odkupila gospodarstva družba in ga potem tržila za svoje komercialne namene, od česar univerza ni imela nič. Zdaj bo lahko univerza naredila tržno bolj zanimiv produkt, hkrati pa bo od tega dobila sredstva za razvoj raziskovalnih dejavnosti.

Pričakujete, da bodo univerze lahko tako iztržile več sredstev?

Seveda.

Zakaj?

Ker bodo imele večjo možnost pridobivanja dodatnih sredstev na trgu. V zakonu je hkrati dovolj varovalk, ki preprečujejo privatizacijo in komercializacijo.

Na primer?

Varovalka je zapisana v tem, da mora univerza po doseženem namenu svoje pravice v podjetju prodati na trgu, s čimer se umakne v svojo osnovno dejavnost. Po drugi strani je nagrada namenjena za ljudi, ki so razvili patent, preostala sredstva pa se morajo vrniti, kot rečeno, na univerzo. Hkrati ima minister pravico zahtevati, da se univerza, ki krši zakon, v treh mesecev umakne iz tega podjetja.

Se ne bojite, da bi univerze pozabljale na svoje poslanstvo – pridobivati znanje, ki je koristno za družbo, in ne samo za trg?

Ne. Pri tem naj povem, da smo se za obliko gospodarske družbe odločili, ker je to ena osnovnih oblik, ki lahko nastopa na trgu z enakimi pogoji kot druge družbe. Ni nobene skrivne agende. Zgledovali smo se po veljavnem nacionalnem programu za visoko šolstvo in nekaterih uspešnih spin-off podjetjih v tujini.

V predlogu še vedno ostaja dopolnilni steber, ki spodbuja pridobivanje donacij. Ne bi bilo smiselno, če že, pri tem razlikovati na primer med humanističnimi in naravoslovnimi študiji? Prvi bodo donacije verjetno težje dobili.

Ravno to želimo preprečiti. Razlika je med donacijo in sponzorstvom. Bistvo donacije je, da nekdo podari denar, ne da bi hotel karkoli v zameno.

Ni to preveč idealistično?

Zakaj pa?! Po zakonu o dohodnini lahko že zdaj posameznik nameni del svoje dohodnine za donacije.

Nekateri zakonu očitajo neambicioznost, predvsem pri spodbujanju internacionalizacije in omejevanja pravic rednih profesorjev. Se tu obetajo še kakšne spremembe?

Vlada bo v dogovoru z deležniki določila kazalnike, od katerih bo odvisno financiranje visokošolskih zavodov, prav tako bodo določeni kazalniki v obliki ciljev posameznega zavoda zapisani v pogodbi med državo in zavodom. Med njimi bo lahko vse, kar družba misli, da je pomembno: na primer ocenjevanje rednih profesorjev, večji pomen internacionalizacije, povečanje števila gostujočih profesorjev, povečanje raziskovalnega dela in izboljšanje povezovanja univerz z raziskovalnimi inštituti. Tako se da usmerjati visokošolski prostor na mehek način, ne da bi vse zapisali v zakon. Zdaj sicer sledi medresorsko usklajevanje, potem gre zakon v vlado, proti koncu leta ali na začetku prihodnjega pa v zakonodajni postopek. Predvidevamo, da bo zakon sprejet s prvim marcem, novi sistem financiranja pa bi lahko začel veljati leta 2015.

Povezane novice

Klemen Miklavič: »Naše visoko šolstvo je družinsko visoko šolstvo«
25. november ob 06:00
Imamo veliko navzkrižje med sindikalnimi interesi učiteljev in potrebo po napredku izobraževanja,« meni gostujoči doktorski raziskovalec edukacijskih ...
Prijavi sovražni govor