Tiskane izdaje
Ljubljana – Na vseh slovenskih srednjih in tudi na nekaj osnovnih šolah bo do konca aprila potekalo testiranje za eno največjih in najbolj uveljavljenih mednarodnih primerjav znanja učencev PISA. V vzorcu je približno 8000 petnajstletnikov, a njihov odziv ni najboljši.
Rezultati bodo za vse vključene države (predvidoma 66) hkrati znani decembra 2013. Uvrstitev na mednarodni lestvici dosežkov marsikatero šolsko politiko postavi na realna tla. Trende merijo na tri leta in predvsem tisti, ki so slabši, nestrpno čakajo na nove objave. V srednjeevropskem prostoru smo zaradi zdrsa dosežkov pri bralni pismenosti v prejšnjem merjenju posebno zaskrbljeni pri nas in v Avstriji.
Toda izvajalci imajo še eno skrb: zavedanje, da je pomembno sodelovati, se, kot kaže, slabša. »Če na šoli na dan testiranja dvajset odstotkov izbranih učencev ne pride, ne moremo vzeti kar nekih drugih, saj gre za vzorec, temveč moramo preverjanje za manjkajoče učence ponoviti. Teh primerov je letos zelo veliko,« je za Delo povedala nacionalna koordinatorica PISA direktorica Pedagoškega inštituta dr. Mojca Štraus. Domneva, da bi za tem lahko tičal tudi odnos učencev do šolskega dela.
Širi se mišljenje, da dejavnost, ki neposredno nima nobenih posledic (ocene), ni vredna truda. Težave z udeležbo so imeli tudi že v drugih državah, denimo na Nizozemskem. Zato leta 2000, ko je prvič sodelovala v raziskavi, zaradi nedoseganja mednarodnih tehničnih standardov njeni rezultati niso bili v končnem mednarodnem poročilu.
Leta 2003 je imela isto težavo Velika Britanija. Če je ne uvrstijo na lestvico, sistem ne dobi ogledala in nekajmesečno raziskovalno delo, ki ne nazadnje ni poceni, je zaman. Prispevek naše države za mednarodno vodenje raziskave znaša 55.000 evrov na leto.
Rezultati niso primerljivi
Če so se učenci pripravljeni potruditi in pokazati resnično znanje le, če bodo potem nagrajeni (ocena), se moramo vprašati, kako bodo delovali, denimo, na trgu dela, je opozorila sogovornica. Iz tega sicer po njenem prepričanju ne moremo kar posplošeno trditi, da znanje za naše petnajstletnike ni več vrednota.
Za gimnazijce pravzaprav velja ravno obratno - zelo se zavzamejo in nekateri tudi želijo poznati svoje dosežke. Pri tem imajo izvajalci posebno težavo, saj je težko razložiti, zakaj rezultati posameznikov niso medsebojno primerljivi.
»Učenci dobijo različne komplete nalog (17 delovnih zvezkov s približno 60 vprašanji) in v nekaterih so nekoliko težje kot v drugih. Tako lahko nekdo, ki ima rešeno polovico nalog, zmotno misli, da zna manj kot nekdo, ki je uspešno rešil šestdeset odstotkov nalog,« je pojasnila Štrausova.
Po pravilih mednarodnega centra OECD ima vsaka država za testiranja na voljo šest tednov. Pri nas ga začnejo sredi marca, tako da se konča pred prvomajskimi prazniki in šol ne obremenjujejo v obdobju zaključevanja ocen in priprav na maturo. Preverjanje opravijo v enem dnevu. Za jedrni del traja dve uri, dodatek (a ne za vse), pa še 40 minut.
Doslej so bile naloge le na papirju, letos pa vse države preverjajo znanje tudi z računalniki. Tokrat je glavno področje preverjanja matematika in te naloge so še na papirju, reševanje problemskih nalog, ki ne zadevajo zgolj matematike, pa je zdaj v digitalni obliki. V jedrnem delu so še naloge s področja bralne pismenosti in naravoslovja. V dodatku je še ena novost - neobvezno preverjanje finančne pismenosti in pri nas smo se zanjo določili.
Skrb za kredibilnost
Glavna skrb takšne raziskave je kredibilnost, zato morajo biti podatki čim bolj veljavni, je poudarila nacionalna koordinatorica. Odgovarjajo seveda države same, saj OECD ne more nadzorovati vsega.
Za pripravo raziskave sta na inštitutu zaposlena dva raziskovalca, pri testiranjih na šolah pa vključijo še druge sodelavce in tudi študente pedagoško naravnanih smeri. Po določilih mednarodnega centra namreč izvajalec raziskave na šoli ne sme biti učitelj, ki poučuje na njej, zagotoviti morajo tudi popolno tajnost nalog.
Ker jih uporabljajo v naslednjih ciklih zaradi ugotavljanja trendov, morajo biti ves čas pod embargom in se ne smejo širiti niti po opravljeni raziskavi. Zato jih na šole ne pošiljajo po pošti in le malo jih za vzorec pokažejo javnosti. To je drugače kot pri nacionalnem preverjanju znanja ali pri maturi, ko so naloge naslednji dan lahko objavljene na spletu in je celo zaželeno, da jih učitelji uporabljajo pri pouku.
Na vprašanje, ali je potemtakem možno in smiselno pripravljati učence na takšno preverjanje, kot menda počnejo azijske države, ki zasedajo najvišja mesta na lestvici dosežkov, Mojca Štraus odgovarja: »Ne bi razmišljala v tej smeri. S tem bi dejansko pokvarili podobo, ki jo želimo dobiti - ugotavljanje šibkosti v sistemu, in zmanjšali možnosti za izboljšave za doseganje trajnostnega znanja. Podoben namen imajo eksterci (nacionalno preverjanje znanja).«
Splošna javnost po njenih besedah težko razume, da je za njihovo sedanjo vlogo pomembno, da se učenci ne bojijo reševanja nalog, saj namenoma dobijo tudi težje naloge. Da pokažejo, koliko še zmorejo. »Za učitelje je to kazalnik, od kod morajo nadgrajevati znanje. Preizkus za oceno predvideva čisto drugačno logistiko, zato ga ne moremo uporabljati za oba namena - za diagnosticiranje in za selekcijo učencev.«
