Si predstavljate Triglav brez Aljaževega stolpa?

Na tisoče planincev, ki so ga olajšano ugledali po naporni poti. Se z njim fotografirali. Ga nekateri žal tudi oskrunili. Pa vendar je stal, obstal in v vsem tem času postal nacionalni simbol. Kulturni spomenik. Nenadomestljiv krajinski motiv. Simbol slovenstva. »Pleh, ki ima dušo,« kot so ga poimenovali v posebnem dokumentarcu in razstavi ob 120. obletnici postavitve, ob kateri so se avtorji Gorazd in Iztok Lemajič in Vojko Anzeljc vprašali, kaj sploh predstavlja Slovencem in »kako je ta plehnati turn postal del slovenske duše«.

Obliko je dobil leta 1895, po natančnih navodilih župnika iz Dovja Jakoba Aljaža ga je izdelal Anton Belec iz Šentvida pri Ljubljani. A dušo mu je vdahnil Aljaž, s svojim drznim bojem, da ohrani »slovensko lice slovenskim goram«. Nemški jezik je tedaj prevladoval na naših vrhovih, nemška društva so postavljala koče in smerokaze, Aljaža pa je »jezilo šopirjenje in prilaščanje slovenskih gora«, je zapisal Peter Mikša v Slovenskem planinstvu. Zato je skoval načrt in 15. aprila 1895 od občin Dovje in Mojstrana za en goldinar kupil špico Velikega Triglava, 16 kvadratnih metrov zemljišča. »Kupil sem zemljo na vrh Triglava, na katero želim postaviti železni stolp, s stožčasto streho in pravokotnimi linijcami za okna, ki naj gledajo na vse strani neba,« je svojo idejo predstavil Belcu, potem ko je v župnišču kar sam s kredo na tla narisal načrt za stolp. »Pa res drži, da je od norca do genija samo korak. Da misliš na vrhu Triglava sestaviti stolp, je čista norost, načrt pa hkrati tako genialen, da stolp začnem takoj delati,« naj bi mu odvrnil Belec. »Saj ne gre zame, za Slovence gre!« se skozi Aljaževe slikovite zapise sprehaja dokumentarni film, v katerem se restavrator Gorazd Lemajič s svojimi pomočniki loti izdelave replike.

»Marsikomu se morebiti zdi načrt neizvršljiv, a jekleni vztrajnosti in požrtvovalnosti župnika se bode gotovo posrečila izvršitev te čudovite stavbe. Aljažev stolp bo najvišja stavba ne le na Slovenskem, ampak nasploh v slovanskem svetu,« so tedaj vizionarsko zapisali v Planinskem vestniku, preden je šesterica, posamezne dele kovine, težke med 15 in 20 kilogrami, v enem tednu znosila na vrh. »Bila je megla, zato nemških turistov ni bilo na spregled, tudi Aljaž je ostal v Dežmanovi koči (danes Staničev dom) in poslušal, kako so pet ur skupaj zbijali vijake,« se nadaljuje pripoved o 7. avgustu 1895. »Oj Triglav, moj dom, kako si krasan ...« je odmevalo ob slavnostni otvoritvi, Aljaž je pel kleče, objemaje stolp, s solzami v očeh. Stolp, ki je ponujal zavetrje na vrhu, je župnik opremil z najnujnejšo opremo, med drugim z naslikano panoramo slovenskih vrhov in tudi vpisno knjigo, ki je ohranjena še danes.

A stolp je hitro postal strelovod boja za slovenske gore. Nemško društvo je zahtevalo, da stolp podrejo in Aljažu očitalo, da je ob gradnji uničil podzemno triangulacijsko točko. Toda po dolgi preiskavi in zaslišanju prič se je izkazalo, da te točke nikoli ni bilo, Aljaž pa je bil ponosen na svoje zasluge, da je Triglav ohranil v slovenskih rokah. Tako je postal simbol slovenstva. »Na vrhu se je stolp pojavil v času, ko je slovenski narod prvič v svoji zgodovini začel uresničevati dolgoletne sanje o samostojni državi. Simbolično za vse Slovence stoji na vrhu Triglava in ne premakne se nikamor,« ob slikovitih posnetkih z vrha govori film.

Te izjemne in edinstvene zgodbe nikakor ne smemo zavreči, toda »problematika ohranjanja stolpa je velika«. »Izpostavljen je ostrim vremenskim spremembam in v poletnih sezonah velikemu obisku. Zanj ne moremo skrbeti, kot skrbimo za predmete kulturne dediščine, ki jih hranimo v muzejih. Skozi leta bomo izgubili originalno strukturo,« je opozoril Lemajič, vodja oddelka za konserviranje in restavriranje v Narodnem muzeju Slovenije in ocenil, da je originalnega ostalo še okoli 70 odstotkov stolpa. Analize so doslej že pokazale, da so mu zamenjali streho, ga mnogokrat prebarvali (našli so vsaj 18 slojev barv, a pri tem je treba upoštevati, da so ga tudi večkrat brusili). Njegova podoba se je hitro spreminjala zlasti v času, ko je čez Triglav po Rapalski pogodbi potekala meja z Italijo in je tam potekala t. i. »malarska vojna«. Neko naše društvo ga je pobarvalo v barve slovenske zastave, nato so podobno storili še Italijani. V času komunizma je sijal v rdečem. Tako kot mnogo plasti barv je preživel mnogo plasti zgodovine. Triglav je bil simbol Osvobodilne fronte, z vrha je romala štafeta mladosti, nanj se je pred 50 leti prvič povzpelo sto žensk. Legendarna fotografija Triglava, ki je bila na dan osamosvojitve objavljena na naslovnici Dela, je bila posneta v skrbno načrtovani akciji skoraj dva tedna prej.

»Film in razstava Ta pleh ima dušo v ljudeh zbudita drugačen občutek, začnejo se zavedati, da je to zares zelo posebna zgodba. Verjamem, da bodo odslej mnogi drugače gledali na Triglav, predvsem pa stolpu ne bodo škodovali,« je Lemajič izpostavil tudi veliko škodo, ki so jo planinci pustili na spomeniku, se nanj podpisovali, nanj plezali itd. Kljub konservatorskemu načrtu se bo verjetno sčasoma original povsem izgubil. V preteklosti se je že pojavila ideja, da bi na vrhu postavili repliko, originalnega pa shranili v muzeju. »Ne damo ga. Ta pleh ima dušo,« so se mnogi hitro zavzeli zanj.

Zanimivo, Jakob Aljaž je v svojih zapisih šaljivo pripovedoval tudi o tem, kako je »potegnil« nemškega načelnika, ki je želel stolp podreti. Zagotovil mu je: »Saj veste, koliko pleh zdrži, po petih letih ga bo rja požrla.« Do današnjega dne ga (pocinkanega) ni snedla. In ga tudi ne bo, saj že postal večni simbol. Si predstavljate Triglav brez Aljaževega stolpa?