Plemiška družina Windisch-Graetz na obisku nekdanjih posesti

Slovenske Konjice – Več kot 80 predstavnikov kar 180-članske družine Windisch-Graetz je na obisku v Sloveniji. Tri kneginje bodo s svojimi potomci in drugimi člani družine obiskale kraje, kjer so bile rojene in kjer so odraščale. Srečanje bodo končali v nedeljo v Planini pri Rakeku.

Rodbina Windisch-Graetz ima ogromno potomcev, na srečanju v Sloveniji pa so potomci veje, ki je bila v 19. in 20. stoletju ena najpomembnejših plemiških družin na naših tleh. Zasnovala sta jo knez Hugo Weriand Windisch-Graetz in njegova žena Christiane Marie, rojena von Auersperg, ki je bila ena izmed treh najpremožnejših dedinj v Avstro-Ogrski. Imela sta enajst otrok, tri njune vnukinje Lotti Henley, Olgiza von Riedemann in Wilhelmine Degenfeld-Schonburg pa so v sredo prišle na dvorec Trebnik, kjer so začeli družinsko srečanje. Lotti Henley se je na dvorcu tudi rodila in odraščala, vendar ji je v spominu ostal malo drugačen, kot je opisala s širokim nasmehom: »Spominjam se, da je bil manjši. Mogoče je zrasel.«

Družina je imela v lasti več gradov in ogromne posesti. Poleg Trebnika so že obiskali Žičko kartuzijo in Bogenšperk, čakajo jih še Bizeljsko, Podsreda in Predjamski grad, srečanje pa bodo sklenili na gradu Hošperk v bližini Planine pri Rakeku. Na Trebniku je družina preživljala precej časa, tam je bilo rojenih kar nekaj od enajstih otrok in tudi vnukov Huga Werianda in Christiane Marie. Christiane je Konjičanom ostala v lepem spominu, opisuje zgodovinarka Aleksandra Boldin: »Tu je živela po smrti moža leta 1920. Bila je umetnica, ukvarjala se je s slikarstvom, bila je zelo razgledana. In priljubljena med domačini. Windisch-Graetzi so veliko dali na dobrodelnost in so ob božiču in drugih praznikih vedno obdarovali revne konjiške otroke, jim kupovali šolske potrebščine. Bila je res velika ženska po svojih dejanjih, ne samo po plemiškem stanu.«

Veselo srečanje

Da so srečanje sploh lahko pripravili, so se morali povezati v pravi organizacijski odbor, opisuje prav tako potomec plemiške družine Constantin Maasburg: »Najprej je to družinsko srečanje. Ker so se naše tri tete tu rodile in živele do leta 1945. Hotele so se vrniti v te kraje, oživiti spomine in pokazati, kje so njihove korenine.« Družina je Slovenijo morala zapustiti in je danes razkropljena po vsem svetu, tudi vse tri najstarejše udeleženke, sicer sestre, živijo vsaka v svoji državi, Wilhelmine v Nemčiji, Lotti v Veliki Britaniji in Olgiza v Kanadi. Constantin pravi, da je bilo posamezne člane družine zelo težko najti in da se nekateri niso odločili, da bi prišli. Na Trebniku tudi ni bilo nj. eksc. Mariana Huga Windisch-Graetza, izrednega in pooblaščenega veleposlanika Suverenega malteškega viteškega reda v Sloveniji, ki je prav tako potomec te veje družine. Pridružil naj bi se jim te dni.

Premoženje družine, med drugim so imeli veliko lesno tovarno v Pivki (kasneje Javor Pivka), je bilo po vojni nacionalizirano. Kot lahko izvemo na novi razstavi v Christianini sobi dvorca Trebnik, je družina med vojno pomagala partizanom in skrivala nekatere pred gestapom. Kljub temu so Christianinega sina in zeta ubili partizani. Sina niso nikoli našli, zet pa je bil vse do leta 1991 pokopan na pokopališču v Slovenskih Konjicah zgolj z napisom »pax« (latinsko mir). Tudi v spomin nanj je družina svoj obisk začela z mašo v angleščini. Vodil jo je član družine msgr. dr. Leo M. Maasburg, ki je sedem let delal z materjo Terezo. Dejal je, da je treba pod zgodovino, ki je boleča, ki je taka, kakršna je bila, potegniti črto. Skupaj so prosili, da bi gradovi, kjer so živeli, živeli mirno in spravljeni s preteklostjo. Kot precej mlajši predstavnik družine s preteklostjo ni obremenjen Constantin: »To je veselo srečanje. Zelo smo veseli, da smo tu, prevzeli so nas odprtost, prijaznost ljudi in način, kako pristopajo k družinskim članom. Zame pa je zanimivo, da vidim bratrance v tretjem kolenu, da jih vidim prvič in se moram z njimi pogovarjati v angleščini, ker pač govorimo različne jezike.«

Družinske zgodbe

Zgodbe družine je v knjigi opisala Lotti Henley, ki je Trebnik obiskala s hčerjo Alexandro. Tu je bila nazadnje pred dvanajstimi leti: »Zelo je lepo. V Sloveniji je narava še vedno taka, kot mora biti.« Svoj tukajšnji dom je kot najstnica zapustila med drugo svetovno vojno. Čeprav je danes gospa zelo nasmejana in širi zelo nalezljivo dobro voljo, je v obdobju okoli druge svetovne vojne izkusila hudo lakoto. Pravi, da tega ne privošči nikomur več, zato je pred desetimi leti zasnovala projekt, kakršnega pri nas poznamo pod imenom Viški hrane. »Saj tu pri vas pa ne mečete hrane stran, ne?« je vprašala takoj, ko smo imeli priložnost poklepetati. O času vojne ni želela veliko govoriti, so se ji pa takoj zaiskrile oči in v smehu je povedala, kako je prišla v Anglijo: »Spoznala sem lepega Angleža.«

Kako je družina potovala po Evropi, kje so se ustalili, njihove družinske zgodbe, nekatere tudi zelo zabavne, vse to je odslej predstavljeno na platnih na razstavi v dvorcu Trebnik, ki so jo odprli prav ob obisku družine. Odločitev konjiške občine, da sobo v dvorcu poimenujejo po priljubljeni Christiane, je bila deležna velikega aplavza vseh družinskih članov. In prav vsi so podrli vse stereotipe o plemiških družinah. So preprosti, zelo odprti in resnično spravljeni s preteklostjo. Tako je Constantin navdušeno sklenil: »Delal sem za nevladno organizacijo in sem bil večkrat v Sloveniji. Impresivno je, kaj ljudje iz teh malih držav dosegajo. Recimo na olimpijskih igrah je Slovenija dobila štiri medalje, Avstrija, od koder prihajam, eno bronasto. V Sloveniji vsi govorijo tuje jezike, mladi so zelo izobraženi. Lepo je videti, da imamo korenine v taki državi.«