Ko se Sloveniji in njenim državljanom začnejo dogajati usodne stvari, se celo politika do določene mere poenoti. In v takšnem zgodovinskem trenutku postanemo kar nekako navdahnjeni, pomembni, skratka, precej neugoden nasprotnik.
Vse prevečkrat se imamo, resnici na ljubo, celo sami za majhne in nepomembne. Zato niti ne čudi, če župan Trsta našo državo označi za mesto, ki že ne bo govorilo veliki Italiji, kaj lahko in česa ne sme graditi. Vendar je Roberto Dipiazza nekaj pozabil. Ko se Sloveniji in njenim državljanom začnejo dogajati usodne stvari, se celo politika do določene mere poenoti. In v takšnem zgodovinskem trenutku postanemo kar nekako navdahnjeni, pomembni, skratka, precej neugoden nasprotnik.
Plinski terminali v Tržaškem zalivu očitno so eden takšnih svetlih trenutkov. Pri nas ni politične stranke, ki bi jih vsaj delno podprla. Niti v času plinske krize. Plina iz terminalov nočemo in ne potrebujemo. To je celo dobro, kajti kjer se pojavi plin, se hitro najdejo tudi njegovi uporabniki. Plin pa ni nič drugega kot fosilno gorivo in tako le še en žebelj v kjotsko krsto.
Zdaj so na kocki sicer veliko bolj otipljive stvari kot emisije toplogrednih plinov. Tankerji bi dvigali strupeni mulj z morskega dna, slovenske školjke bi za večno izginile z jedilnikov obalnih restavracij. Modre zastave na kopališčih bi lahko kar zavrgli. Da sploh ne omenjamo, kako bi se delfini odzvali na povečan morski promet. V morebitni nesreči bi menda tako polovico prebivalcev zaliva usmrtili plameni ali pa strupeni hlapi, tudi tiste, ki bi zgolj poležavali na otočkih pred Piranom.
Italijani so po dokumentih okoljevarstvenikov vse to zaobšli. Šlo je za ponarejanje okoljskih študij, politične pritiske na uradnike in tožilce. Pri tem je menda dejavno sodelovalo tudi italijansko okoljsko ministrstvo. Vse v smislu »tista mala nepomembna in nerazvita državica na severu nam pa res ne bo delala težav«. Drugače se ne da razložiti podatka, da pri drugih terminalih Italija upošteva vse predpise. Zdaj je čas, da enotna slovenska politika pove, da nismo majhni, da smo v Evropski uniji in da mora Italija dobiti tudi naše soglasje. Tega lahko damo ali pa tudi ne, neodvisno od interesov ozkih skupin.