Po najboljši slovenski les tudi iz Chicaga

Sedma dražba najboljšega slovenskega lesa: rekordne cene tokrat niso presegli, so pa že v prvo prodali največ hlodov.

Objavljeno
30. januar 2013 16.05
Mateja Celin, Slovenj Gradec
Mateja Celin, Slovenj Gradec

Slovenj Gradec – Na sedmi dražbi vrednih lesnih sortimentov so lastniki ponujali 1600 hlodov izjemne kakovosti, kot že prejšnja leta pa so najboljši slovenski les tudi tokrat večinoma pokupili tujci. Ponj na Koroško prihajajo iz Nemčije, Avstrije, Italije, Švice ter letos prvič celo iz Združenih držav Amerike.

Dražbo, ki poteka na način oddajanja pisnih ponudb, so v torek zaključili, danes pa so v Zvezi lastnikov gozdov pregledovali kopico prispelih ponudb. Skupaj z društvom lastnikov gozdov Mislinjske doline ter Zavodom za gozdove Slovenije tovrsten način prodaje kakovostnega lesa letos prirejajo že sedmič zapored, odziv lastnikov in kupcev je vseskozi odličen.

Brez ponudbe le peščica hlodov

»Letos smo imeli na dražbi 1597 hlodov v skupni izmeri 1619 kubičnih metrov,« je povedal Jože Jeromel iz društva lastnikov gozdov Mislinjske doline. To je manj kot lani, a se je letos prvič zgodilo, da volumen hlodovine presega število hlodov, kar pomeni, da so bili vsi hlodi povprečno debelejši od enega kubičnega metra. Lanske rekordne cene, ko je lastnik s Tolminskega za deblo gorskega javorja iztržili kar 16.578 evrov, pa tokrat niso presegli. »Kljub temu je bilo precej zelo visokih cen, letošnja dražba pa je bila po številu prodanih hlodov najuspešnejša doslej, saj je neprodanih ostalo samo okrog 40 do 50 kosov drobnih sliv,« pravi Jeromel.

Najdražji spet gorski javor

Najdražji so tudi tokrat hlodi javorja rebraša in oreha, zelo dobro ceno je dosegla tudi platana, za katero se kupci običajno ne zanimajo, pri nas pa je redka, saj gre za kanadsko drevesno vrsto. Najboljše lesne sortimente iz slovenskih gozdov je pokupilo 25 kupcev, prvič tudi iz ameriškega Chicaga, pa s Portugalske in že tradicionalno iz Švice, Nemčije, Avstrije, Hrvaške ter manjšina domačih. Ti zadnjih nekaj let s ponudbami ne dohajajo tujcev, zato več kot dve tretjini prodanega lesa odide v tuje furnirnice, kjer ga uporabijo za izdelavo notranjosti prestižnih avtomobilov, jaht, pa tudi za glasbila, pipe ipd. »Glede na namembnost lahko iz enega debla dobijo tudi 700 do 800 kvadratnih metrov furnirja,« pojasnjuje Jeromel.

Najuspešnejša dražba v tem delu Evrope

Lastnikom pri odbiranju primerne hlodovine za dražbo pomagajo v lokalnih društvih lastnikov ter v Zavodu za gozdove Slovenije, poskrbijo tudi za prevoz približno polovice pripeljanega lesa. Slovenjgraška dražba je največja in najuspešnejša v tem delu Evrope, še dve prirejajo na avstrijskem Štajerskem, a so imeli letos na eni komaj 300, na drugi pa tisoč kubičnih metrov lesa. »Obe skupaj po količini ne dosežeta naše,« ugotavlja Jeromel, čeprav je bilo tudi pri nas letos naprodaj manj lesa kot lani. »Nekoliko je na to vplivala splošna klima in razmere v panogi, delno pa je tako zaradi razmer na Zavodu za gozdove, kjer imajo finančne težave pri plačilih materialnih stroškov gozdarjem, zato se tudi težje odločajo za odhod na teren, da bi ocenjevali te posebne sortimente.« Zaradi lanske izjemne udeležbe (2482 hlodov, 2165 kubičnih metrov in 406 prodajalcev) so nekateri začeli tudi dvomiti, da je ponudba morda prevelika in da vsi hlodi zato niso dosegli vrhunskih cen, a Jeromel navaja, da je bila povprečna cena kljub temu zelo visoka - več kot 300 evrov za kubični meter.

Kako do organizirane prodaje tudi za običajen les?

Organiziranega načina prodaje se nameravajo lotiti tudi za običajen les. »Za nas je ta licitacija že zelo velik zalogaj, zato smo to predlagali drugim društvom lastnikov, naj se lotijo organizirane pogodbene prodaje sortimentov povprečne kakovosti.« Tudi lastniki gozdov si takšnih možnosti želijo. »Z društvom in Zvezo lastnikov gozdov smo se o tem pogovarjali tudi s kmetijskim ministrom in ga opozarjali, da bi bilo lastnike nujno povezati in jim omogočati skupno pogodbeno prodajo po vzoru Avstrijcev, ki dobijo za les več, če ga prodajajo prek združenj in stalnih pogodb večjim žagam. Za to bi potrebovali spodbudo od države, a opažamo, da država prej zavira kot spodbuja tovrstno povezovanje lastnikov. Očitno jim ne ustreza, da bi bili lastniki združeni in močni.«