Marjeta Šoštarič
Ljubljana - Kranjska čebela kot avtohtona pasma čebel s posebnimi značilnostmi na ozemlju Slovenije postaja po nepotrebnem novo jabolko spora med Slovenijo in Hrvaško. Tako je mogoče sklepati tudi po razpravah na nedavnem strokovnem posvetu o stanju živalskih genskih virov v slovenskem kmetijstvu ob evropskem dnevu kmetijske biotske raznovrstnosti - pripravil ga je oddelek za zootehniko ljubljanske biotehniške fakultete -, na katerem je bila osrednja tema prav kranjska čebela in skrb za njeno ohranjanje.
V dneh slovenskega »odpiranja vrat« Hrvaški v EU, ko je postalo tudi politično vroče vprašanje, ali je bilo dovolj narejenega za zaščito kranjske čebele, je bila tema še posebno aktualna. Zato ne preseneča uvodna predstavitev Matjaža Kočarja, direktorja direktorata za varno hrano na ministrstvu za kmetijstvo, v kateri je poudaril decembra lani na resornem naslovu evropske komisije ubranjen status »naše čebele«, potem ko je Hrvaška v svojih pristopnih dokumentih zapisala, da je kranjska čebela njihova avtohtona pasma. Kočar je ponovil, da je Slovenija z enostransko izjavo o zaščiti avtohtonosti kranjske čebele vstopila v EU, a težava nastane, »ko se neka druga država pojavi z enakim zahtevkom za zaščito avtohtonosti čebele«.
Dodal je, da je naši državi prav na podlagi dobro pripravljenih dokumentov uspelo doseči - »kljub temu da je bila čebela stvar trženja in je danes razširjena zunaj Slovenije« -, da že omenjena dikcija Hrvaške ne more biti vključena v dokumente, s katerimi sosednja država vstopa v EU. Zato naj bi v nadaljevanju postopkov evropska komisija upoštevala slovenske argumente, je dejal Kočar. Ob tem je spomnil tudi na dogajanje v zvezi z zaščito slovenskega lipicanca ob našem vstopanju v EU, ko je bila Slovenija kot pristopnica hendikepirana, in je potrebovala čas za iskanje ustrezne rešitve.
Naravno širila in se parila z drugimi rasami
Toda po drugi strani je res, da je kranjska čebela avtohtona tudi na Hrvaškem, saj je kot podvrsta, ki se je naravno širila »od vzhodnega obrobja Julijskih Alp, ob Visokih Turah v črti proti Dunaju, Brnu, nato do Karpatov in vse do severne Makedonije ter obal Jadrana«, kot je navajal biolog Janez Gregori, že dolgo navzoča v sosednji državi. Poudaril pa je, da je August Pollmann, ki je leta 1879 svetu predstavil kranjsko čebelo in ji dal znanstveno ime Apis mellifera canica (po nemško Krainische Biene), to storil na podlagi čebel iz Podsmreke pri Višnji Gori in da je tipski izvor kranjske čebele torej v Sloveniji. Kranjska čebela je zdaj razširjena na vseh celinah in je po številu družin, s katerimi čebelarijo, takoj za italijansko, vendar so te kranjske čebele, kot pravi Gregori, precej križane z drugimi rasami.
Čebele, ki so se prilagajale krajevnim, pašnim in podnebnim razmeram, so zato tudi različnih ekotipov. Razlika je že med našimi čebelami. Tiste na Kočevskem so, denimo, prilagojene na tamkajšnjo mikrolokacijo in drugačne od tistih na Gorenjskem, poudarjajo strokovnjaki. Zato se ne gre čuditi, če čebelarji govorijo o alpskem, dinarsko-kraškem, panonskem in mediteranskem ekotipu kranjske čebele. Svoje ekotipe kranjske čebele imajo zato tudi Avstrijci (Koroška) in Hrvati.
Ohranjanje avtohtonosti
Skrb za ohranjanje kranjske čebele kot avtohtone pasme in avtohtone populacije s posebnimi značilnostmi na ozemlju Slovenije, s tem pa tudi vzdrževanje biološke raznovrstnosti in ohranjanja avtohtonega genetskega materiala, zahteva ustrezno zaščito. Tudi pred vnosom tujerodnih podvrst in pasem, čeprav narava deluje po svoje. Če z zahoda po naravni poti prodirajo italijanske čebele in se križajo z našimi kranjskimi in če čebelarjem ni mogoče preprečiti parjenja gojenih čebel z divježivečimi (še posebno, kadar vozijo čebele na pašo zunaj domačega okolja), lahko k ohranjanju avtohtone kranjske čebele pripomore tudi večji red v slovenskem čebelarjenju: brez lastnih poskusov križanja, hitrega dokupovanja in nadomeščanja propadlih čebeljih družin z novimi od kjerkoli ali zavestnega nadomeščanja kranjske čebele z italijansko (kar že počnejo čebelarji na zahodni meji), ki ima drugačne lastnosti.
Kranjsko čebelo varuje pri nas zakon o živinoreji, a čebela nekako ne sodi v ta zakon, je prepričan Gregori, ki se zavzema za poseben zakon o kranjski čebeli in čebelarstvu. Sicer pa je ob ogroženosti čebeljih družin v današnjem času (zaradi bolezni, onesnaževanja, podnebnih sprememb in drugega) tudi za zaščito avtohtone kranjske čebele, kot je med drugim poudaril biolog Janko Božič, lahko koristno sodelovanje s sosednjimi državami - tudi s Hrvaško.