Tiskane izdaje
Neža Kogovšek Šalamon od leta 2012 vodi Mirovni inštitut. Med drugim je tudi članica evropskih mrež pravnih strokovnjakov za nediskriminacijo in pravnikov na področju migracijskega prava ter akademske mreže Odysseus, ki združuje pravne strokovnjake za področje azila in migracij. »Zagotovo obstaja možnost življenja brez meja, brez potnih listov in brez razlikovanja, kdo je kakšen migrant, in sploh, kdo je zakonit ali ne,« razmišlja pravnica.
V UNHCR so v več poročilih zapisali, da se azilni sistemi po državah Evropske unije razlikujejo in da so različni tudi sami postopki in odzivi. Bi lahko rekli, da smo bili prav temu priča v zadnjih tednih, ko so se države vsaka po svoje odzivale na prihod večjega števila beguncev?
Čeprav Evropska unija razglaša, da ima skupno azilno politiko oziroma da si za to prizadeva, gre vendarle zgolj za bolj ali manj ohlapna pravila, ki so jih države članice morale prenesti v svoje zakonodaje. Tako je glede njihovega upoštevanja mogoče iti malce po svoje, tudi glede na to, kako ima posamezna država že urejen svoj pravni sistem. Azilne institucije tako niso poenotene, organi za pritožbe so različni, ponekod greš neposredno na upravno sodišče, drugod obstaja še pritožbeni organ ali razne komisije. Azilni sistemi se zelo razlikujejo med seboj, ker to omogoča zelo ohlapni evropski azilni sistem. Po drugi strani pa ne glede na to, da so nekatera pravila zelo podrobno zapisana, denimo pravila, po katerih lahko posameznik dobi azil v Evropi, je velika razlika med državami članicami, kako se to v praksi implementira.
Če navedem zgolj en primer: odločevalec, ki ima pred seboj prošnjo za azil, mora oceniti verodostojnost prosilca. To pomeni, da mora primerjati informacije, ki jih je prosilec dal policiji, v prvem preliminarnem intervjuju in nato še v glavnem intervjuju, v katerem na dolgo in široko obdelajo vse razloge, zakaj beži. Nato primerjajo vse podrobnosti in potem je odgovor odvisen od tega, ali je odločevalec iz Slovenije ali Švedske. V Sloveniji so zelo natančni v tem smislu, da vsako najmanjše odstopanje ocenjujejo kot dokaz, da si je oseba zgodbo izmislila oziroma da nekaj ne drži. V tem primeru prošnjo ocenijo kot nekredibilno in azila ne podelijo. V kakšni drugi državi pa, denimo, malo več pozornosti dajo morebitnemu posttravmatskemu stresnemu sindromu, ki lahko spremeni percepcijo za nazaj glede kakšnih podrobnosti. Če preverjaš zgolj skladnost med različnimi elementi posameznih zgodb, ki so jih prosilci v postopku razložili, je to ena stvar, obstajajo pa tudi drugi načini, po katerih lahko preveriš kredibilnost. Obstajajo različna psihološka orodja in vprašalniki, s katerimi lahko kredibilnost oceniš na povsem drugačen način.
Zakaj pa Slovenija to počne na takšen način?
Za to je več razlogov. Prvi je ta, da se pravo pri nas razume zelo pozitivistično, kar pomeni, da se zelo sledi črki zakona in se premalo upošteva duh zakona, torej čemu je namenjena mednarodna zaščita oziroma azil. Hkrati se morda premalo poudarka daje ustavnim vrednotam, kot so načelo nevračanja, načelo človekovega dostojanstva in nediskriminacije. Navsezadnje imamo tudi v ustavi pravico do pribežališča. Ta je mišljena za zagovornike človekovih pravic, ki so preganjani, kar je sicer nekaj drugega, toda neki duh pribežališča je tudi v slovenski ustavi.
Na tem področju predvsem pogrešam drugačen pristop k pravu in tudi pristop k prosilcem, ne na način, da se jim a priori ne zaupa, ampak na način, da se poskuša v neki dobri veri ugotoviti, ali so njihove trditve verodostojne. In potem, če se v nekih eklatantnih primerih pokaže, da si je oseba izmislila zgodbo, denimo po analizi jezika, se azil seveda ne podeli, ker temu ni namenjen. Namenjen je bil za tiste, ki resnično bežijo zaradi preganjanja.
Slovenski politični predstavniki so v zadnjem času predvsem poudarjali, da so varuhi schengenskega območja. Kako so pravzaprav schengenska pravila povezana z azilno politiko?
Schengenska pravila so manjši del migracijskega pravnega sistema in določajo postopke za varovanje zunanje meje, torej za postopke na zeleni meji, morski meji ali letališčih. Je pa to predvsem nekaj, o čemer so se voditelji EU lahko zelo hitro zedinili. Vsem je bilo v interesu, da imajo zunanjo mejo pod približno enakimi pogoji varovano, da se isti postopki izvajajo povsod, ne glede na to, kje oseba poskuša vstopiti v schengenski prostor. In da veljajo tudi neka poenotena pravila glede deportacij iz schengenskega območja. O vsem tem so se lahko hitro poenotili, ker jim je bilo to v interesu.
Po drugi strani pa ostajajo zunaj poenotenja, na primer, pogoji priseljevanja in tako se pravila razlikujejo od države do države. Tak primer je sprejem migrantov oziroma tako imenovane zakonite poti, ki so jih države predvidele za vstopanje migrantov na svoja ozemlja. Priseljevanje, dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje, vse to je nekaj, kar je ostalo zunaj skupne migracijske politike, ki naj bi jo Evropa sicer zasledovala. Tu vsaka država uveljavlja svoja pravila in postavlja svoje pogoje. V nekaterih državah zahtevajo, da ima oseba zagotovljeno stanovanje, da ima sredstva za preživljanje, opraviti mora neke vrste integracijski test, kar pomeni poznavanje kulture, zgodovine in jezika. V drugih državah tega ni in zahtevajo zdravstveno zavarovanje, sredstva za preživljanje ali pa na primer družinske vezi.
Država lahko na podlagi schengenskih pravil uvede nadzor meje, ko gre, denimo, za ogrožanje njene varnosti. Je bilo v primeru zapiranja meja v zadnjih tednih to po vašem upravičeno?
V evropski komisiji so ocenili, da je to v skladu s schengenskimi pravili, da pa bodo spremljali razvoj dogodkov v prihodnje in po potrebi prilagodili svojo oceno, če se bo izkazalo, da to ni bilo upravičeno. Če vprašate strokovnjaka za varnost, ali je množični prihod beguncev varnostno vprašanje, bo seveda odgovoril pritrdilno.
Lahko se strinjamo, da gre za neko spremenjeno situacijo, ko je gotovo smiselno imeti nekakšen vpogled v to, kaj se dogaja, in nadzor nad tem, toda problem je, če se vprašanje varnosti kar naprej javno izpostavlja. Vsakokrat ko je imela notranja ministrica ali pa premier tiskovno konferenco, sta uporabljala besedo varnost. To so počeli tudi drugi predstavniki oblasti, in to je problem. Povsem jasno je, da se varnostno preverja, da varnostne službe opravljajo svoje delo, da so v teh dneh verjetno še bolj zasedene, toda resnično ni primerno, da se to tako lahkotno omenja. Ker takšno sporočilo je zelo jasno: migranti so nevarni, in potem začne delovati domišljija. Tako se pojavljajo najrazličnejši scenariji, predvsem pa se krepijo strahovi. Ti potem rojevajo predsodke, ti pa delujejo, kot bi prilivali olje na ogenj. To nikakor ne prinese nič dobrega. Državi se celo lahko vrne kot bumerang. Ker namesto da bi se osredotočili na ukvarjanje s situacijo in zagotavljali humanitarno pomoč ter imeli zadeve pod nadzorom, se lahko zgodi, da bi se morali ukvarjati z raznimi vaškimi stražami ali protesti proti migrantom. Po nepotrebnem se širi strah in to je neodgovorno.
Politični predstavniki bi se morali zavedati, kakšno težo imajo njihove besede, in kako močno gnojilo so njihove besede lahko za diskriminacijo in izključevanje. In to je tisto, kar je pri omenjanju varnosti najbolj problematično.
Pri poskusu Slovenije, da bi na Madžarsko deportirala štirinajst sirskih beguncev, je nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic opozoril, da ni res, da bi po dublinski uredbi morali begunce vračati v državo prvega vstopa v EU, da pa so doslej vsa evropska notranja ministrstva upoštevala le tiste člene uredbe, ki so jim ustrezala, preostale pa »spregledala«. Kako to komentirate?
Zanimivo pri uredbi je, da določa več kriterijev, katera država v EU je pristojna za obravnavo prošnje za azil določenega prosilca; ali ima prosilec za azil v kateri od teh držav že izdano kakšno dovoljenje, ali mu je bil tam izdan vizum, ali ima tam družinske člane. Eden od kriterijev govori tudi o tem, da je pristojna za obravnavo tista država, v kateri je prosilec prvič zaprosil za azil, torej država prve prošnje. In vse evropske države so upoštevale zgolj to, vse drugo pa spregledale. Z menija so vzele, kar jim je najbolj ustrezalo, pri čemer niso upoštevale, kaj bi bilo za posameznega prosilca najbolj smiselno.
Po dublinski uredbi pa tudi velja, da lahko tudi druga država prošnje odloči, da prosilca ne bo vrnila v prvo, če oceni, da azilni postopek v tej državi ne bi bil ustrezen, da se s prosilci ravna neprimerno ali da je azilni sistem v razpadu. Pri tem je seveda treba upoštevati druge mednarodne instrumente, še zlasti evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Je pa treba vedeti, da dublinska uredba pride v poštev šele takrat, ko govorimo o prosilcih za azil, torej ko nekdo že vloži prošnjo za mednarodno zaščito. V drugih primerih se za vračanje uporabljajo bilateralni sporazumi o vračanju.
Kje v tej zgodbi pa so ljudje, ki bežijo? Države so se zdaj, denimo, same odločile za tako imenovane kvote beguncev in premestitve.
To je zelo pomembno vprašanje v celotnem azilnem sistemu EU. Vse prevečkrat je namreč videti, da je narejen samo v službi države, ne pa zato, da bi dejansko deloval v podporo beguncem. Raziskovalci že dalj časa opozarjajo, da azilni sistem ni primerno urejen, da obstajajo številni pravni instrumenti v njem, ki so prestrogi, ne upoštevajo človekovega dostojanstva in njegove volje. In tudi to se je zdaj pokazalo.
Preden so začele prihajati večje skupine beguncev, so bile vse države polne obljub, da bodo spoštovale sistem, toda ta je bil narejen in obvladljiv za manjše skupine, zato so države seveda lahko razglašale, da ga bodo izvajale. Je pa pravzaprav zelo žalostno, ko ugotoviš, da lahko samo večja množica beguncev prisili države, da začnejo dejansko vsaj malo poslušati tudi njihovo voljo. Treba se je zavedati, da je že v preteklosti nekaj Sircev prišlo v Slovenijo, toda njim ni bil omogočen koridor do Nemčije. Preprosto jih ni bilo dovolj, da bi izvajali pritisk. Šele tako velike skupine lahko dejansko pokažejo, da je tu tudi volja posameznikov pridobiti zaščito, ki je bila do zdaj povsem zapostavljena. Vsa ta leta volja ljudi, ki zaprosijo za azil, ni bila slišana. Podvrženi so bili birokratskemu aparatu, odločevalcem, ki njihova življenja tako rekoč vzamejo v svoje roke s tem, ko odločijo, ali jim bodo podelili status ali ne. Zdaj so razmere prinesle to, da se sliši volja ljudi, ki imajo cilj in vedo, pred čim bežijo, kam hočejo in zakaj.
Ampak zakaj se zdi, da nam je to čudno?
Ker do zdaj javnost s tem ni bila soočena. Center za tujce, recimo, že ves čas obstaja, ljudje so tam ves čas zaprti. V vsakem trenutku, ko se spomnite, lahko tam najdete zaprtih od deset do šestdeset ljudi. Toda s tem se v vsakodnevnem življenju nihče ne ukvarja, ker je to postalo, žal, popolnoma normalno.
So nam potemtakem odprli oči?
Vsekakor. To je zelo pomembno sporočilo. Pa ne samo to, da imajo voljo, želje in sanje o prihodnosti, ampak tudi, kaj se dogaja v okolici Evrope. Državljani Evrope velikokrat premalo razmišljajo o tem, kako sami prispevamo, da se vzdržuje vojna v Siriji, da naše politične elite izvažajo svoje videnje demokracije na Bližnji vzhod, in o razdejanju, ki ga puščajo za sabo. O tem se premalo govori. Treba se je ukvarjati z vzroki, zakaj so vsi ti ljudje prišli. Večina jih pravi, da ne bi odšla, če ne bi bila v to prisiljena, in da se hoče čim prej vrniti. Toda hkrati pa ne poskušamo odpravljati vzrokov. Kje so evropski voditelji? Zakaj na tej točki niso bolj aktivni?
Zakaj naj bi bilo tako pomembno, da posameznik dokazuje, zakaj beži?
To je zelo pomembno vprašane v smislu razmisleka za naprej. Glede na to, kako danes potekajo migracije, je črta med tem, kdo je ekonomski migrant in kdo je begunec, zelo tanka. Veliko ljudi prihaja iz, kot je zdaj popularno reči, propadlih držav (failed states), kjer je nasilje vsakodnevni pojav, kjer razne milice izvajajo represijo, kjer se zaradi kaotičnih razmer ne da normalno živeti. Pri tem je zelo težko potegniti črto med ekonomskim migrantom in beguncem po ženevski konvenciji. Menim, da nas razmere silijo v premislek o tem, ali je to sploh še primerno. Številni opozarjajo, da bi morali meje preprosto odpreti in da se razmere glede prihodov ne bi bistveno spremenile. Tisti, ki danes hočejo oditi, tako ali tako odidejo na tak ali drugačen način, toda problem je, da jih veliko umre, ker so poti nevarne. Če bi meje odprli in omogočili prevoz, vsega tega ne bi bilo. Migriralo bi še vedno enako število ljudi kot nekoč, ko so množice odhajale v ZDA z ladjami. Seveda je bil tam sprejemni center, toda na koncu so sprejeli vse. Ideje o odprtju meja so pomembne, zato da se premisli obstoječa migracijska in azilna politika.
Tudi današnje meje niso nekaj samoumevnega, ampak so jih postavili šele po prvi svetovni vojni. Ne obstajajo od nekdaj, smo se pa nanje tako navadili, kot tudi na potne liste in vizume, da mislimo, da so od nekdaj. Verjetno pa obstajajo alternativne možnosti, kako je mogoče upravljati ta svet. In zagotovo obstaja možnost življenja brez meja, brez potnih listov in brez razlikovanja, kdo je kakšen migrant, in sploh, kdo je zakonit ali ne. Tu je še ogromno prostora za premislek in v tem trenutku nimamo odgovora, kako naj bo to videti. Je pa zagotovo veliko stvari narobe s sistemom, ki ga imamo danes.
