Tiskane izdaje
Nova Gorica - Osem let po padcu meje in pet let od vstopa v Schengen sodelovanje italijanske Gorice in slovenske Nove Gorice ni takšno, kakršnega so si na Goriškem želeli. Obe mesti imata sicer skupaj okrog 70.000 prebivalcev, torej toliko kot tretje največje slovensko mesto, a občutek skupnega prostora je celo manjši kot v časih železne zavese. Društvo humanistov Goriške je v okviru festivala Mesto Mladih Kluba goriških študentov organiziralo okroglo mizo z naslovom Nova Gorica in »stara« Gorica: prihodnost nekega dvomestja.
»Institucionalno povezovanje, ki je bolj ali manj pogojeno z navdušenjem ali nenavdušenjem nad EU, je obsojeno na neuspeh, če ne bo povezovanje vzklilo v srcih malih ljudi. Za sobivanje je najvažnejše prav poznavanje drug drugega. Naša generacija, rojena v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je še imela stik s prvinsko Gorico onstran meje, generacija mojih otrok pa te zavesti nima več,« opozarja Renato Podbersič, predsednik Zgodovinskega društva za severno Primorsko,
Qlandia kot kraj povezovanja
Po besedah Jurija Paljka, pesnika, novinarja in urednika Novega glasu, je k slabemu poznavanju precej prispevala tudi aktualna oblast v Gorici. »Pomen Trga Evrope, skupnega trga obeh Goric in simbola povezovanja mest, je zdajšnja desno usmerjena občinska uprava, zavestno izničila, medtem ko je bil v času prejšnje uprave to kraj srečevanj, koncertov in zabave. V italijanskih šolah nalašč ni slovenskega pouka. Nalašč ni srečevanj s šolami v Sloveniji in tesnejšega sodelovanja.
Dejstvo je, da meja obstaja in da je trdno postavljena. V Trstu, Gorici in Vidmu je prisotnost italijanske policije 10-krat, mogoče tudi 20-krat večja kot drugod po Italiji. Tudi iz dosedanjih podpisovanj protokolov o najrazličnejših namerah o sodelovanju ni nastalo nič, zato se jih kot novinar preprosto ne udeležujem več. Edini zadetek v polno je novogoriška Qlandia. Noben politik ni naredil toliko za spoznavanje Nove Gorice kot prav to nakupovalno središče,« je prepričan Paljk. »Tam sem na kosilu z družino srečal celo podžupana Gorice, za katerega močno dvomim, da bi ga srečal kjerkoli drugje v Sloveniji«.
Prostorski pogled na združevanje
Tudi arhitekt, urbanist in član skupščine Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS) Tomaž Vuga opozarja, da je občutka skupnega prostora med obema Goricama celo manj kot v 70. letih prejšnjega stoletja. »Takrat so bili odnosi in občutek enakovrednosti na bistveno višjem nivoju, kot so danes. Imeli smo tudi zelo aktivno komisijo za urbanizem, ki je sodelovala in usklajevala vse probleme ob meji. V času Brancatijevega vodenja Gorice smo veliko govorili o sodelovanju treh uprav - goriške, novogoriške in šempetrsko-Vrtojbenske -, ki pa je propadlo.
EZTS zdaj daje vsaj teoretično možnost tesnejšega povezovanja, ima pa to združenje razmeroma dolg ciklus nastajanja. Ideja zanj je namreč nastala že leta 2009, za njeno rojstvo pa smo potrebovali kar tri leta«. Glede prostorskega sožitja Goric Vuga trdi, da bo treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali hočemo imeti dve Gorici in eno mesto ali pa bi bilo bolje, da imamo dve mesti, ki sta združeni v somestje. »Gorica in Nova Gorica sta po moji logiki dva popolnoma različna subjekta. Če bi ju združili v enega, bo Nova Gorica novi del stare Gorice, kar pomeni, da bi izgubili svojo subjektivnost in avtonomijo. Moja teza je, da moramo mesti komplementarno razvijati, tako da vsaka ostane svoj subjekt s svojo vsebino in karakteristiko«.
Premalo kulturnega povezovanja
Novogoriški župan Matej Arčon meni, da je največja težava v »vrtičkarstvu« prostora. »To velja tako za področju univerze, turizma, kot tudi gospodarstva. Če se ne bomo začeli povezovati, ne bomo uspešni. Ta prostor ima velik potencial v turizmu. Danes turista, ki prihaja v Novo Gorico, Brda ali Gorico, ne zanima, v kateri občini in v kateri državi je, ampak ga zanima, kaj ta prostor ponuja. Če se oba župana ne bova povezovala in sodelovala, bo to zelo slab signal za vse druge. Lahko pa zatrdim, da se z županom Gorice Ettorejem Romolijem izredno dobro razumeva in tudi dobro sodelujeva.
Morda rezultati ne bodo takoj vidni, dolgoročno pa jih bo zagotovo mogoče opaziti,« zatrjuje Arčon. Peter Černic, profesor na liceju Gregorčič-Trubar v Gorici in občinski svetnik v Sovodnjah ob Soči, pa je prepričan, da je premalo povezav mogoče razumeti tudi v luči kulturne šibkosti prostora. »Šibki smo zamejci, ker smo preveč leni, da bi preko meje spoznali koga in vzpostavili stike. Šibki smo v Sloveniji, ki v zadnjih 20 letih v viziji svoje zunanje politike manjšini ni bila sposobna dati vloge, ki jo je imela pred tem, šibki pa smo tudi v odnosu do Italijanov,« meni Černic. Dodaja, da imajo pri premoščanju delitev med zamejstvom in slovenskim matičnim prostorom ključno vlogo tudi izobraževalne ustanove, zato bi morali po njegovem mnenju prav slovenskim šolam v Italiji dati poseben status, ki bi presegal omejeno vlogo, ki jo imajo te šole danes.
