Tiskane izdaje
Dolenjska prestolnica na deževen dan ni dajala nobenega vtisa sovražnosti in nestrpnosti, prej zaspanega mesteca, ki se otepa ponedeljkove »utrujenosti«.
Da bi videli zadnjega v seriji napadov lokalnih desničarskih skrajnežev na prvi narodni dom v Sloveniji, nam ni treba daleč, le do starega mestnega jedra. Tam nas na pročelju propadajoče stavbe, ki se ji je lokalna oblast očitno odrekla, čeprav je od leta 1992 kulturni spomenik lokalnega pomena, pričakajo z razpršilom narisane svastike, keltski križi ter velik napis »Izdajalci«.
Pričaka nas tudi slikar, prostovoljec in aktivist Sebastjan Šeremet, ki ima v »Sokolcu«, kot mu pravijo domačini, umetniški atelje. »To je tretji incident, ki se je zgodil. Prvič so nam svastiko narisali samo na vrata, naslednjič smo za božič 'dobili' molotovko, tretjič pa so s sprejem porisali celo hišo,« razlaga Šeremet. Kdo so storilci, ne ve, čeprav sumi. »To je stvar policije in v to se ne vmešavamo, niti se s tem kaj pretirano ne ukvarjamo. Delali bomo naprej, tudi humanitarne akcije.«
Napad na Sokolca
Povod za napad je zelo verjetno bila prav zadnja človekoljubna akcija, ki so jo organizirali - zbiranje pomoči za begunce. »V vsem tem je velika ironija. Pred časom smo trije slikarji naredili triptih, ga prodali podjetju za 2700 evrov in denar namenili ogroženi družini, ki ga je potrebovala. Tudi drugič smo ga podarili slovenski družini, če uporabim besednjak 'domoljubov'. Na kulturni dogodek, ki smo ga pripravili, so prišli slovenski izvajalci, ponudili smo slovensko hrano in slovensko vino, vse je bilo slovensko, samo teh domoljubnih Slovencev ni bilo na spregled, da bi kaj darovali. Kje so bili takrat? Ko pa pomagamo beguncem, nam pa z razpršilom napišejo, da smo izdajalci,« razlaga Šeremet.
Še pred begunsko krizo so v tem alternativnem klubu zbirali pomoč ob poplavah v državah bivše Jugoslavije. Na žarišča so je prepeljali za 31 ton, 10 ton še preden je tja prišla prva pošiljka Rdečega križa. Takrat so akcijo si v Novem mestu podpirali, ko pa gre za begunce pa ...
Med ljudmi je opazno povečanje sovražnosti, dodaja Šeremet. »Seveda, a predvsem na družbenih omrežjih, kot je facebook ...« Sicer ga someščani ne gledajo grdo. »V Novem mestu se vsi poznamo, to je malo večja vas.«
Takšni ekscesi so kljub temu nevarni. »Bolj me skrbi odziv ljudi iz naše sredine. Ta je mlačen, hladen, ignorantski. Lokalna oblast se je odzvala le s kratkim zapisom. Pravijo, da stvar napihujemo, čeprav je ne.«
Kaj dela politika?
O neustreznosti odziva lokalnih oblasti so prepričani tudi lokalni opozicijski politiki. Nataša Mirtič, predstavnica lokalne Iniciative za demokratični socializem (IDS), meni, da se napadi dogajajo, ker so vsi tiho, s tem pa dajejo sporočilo, da se z napadi strinjajo. Novomeški občinski svetnik NSi Marko Dvornik je v svoji kolumni Iz svetniških klopi članom Sokolca celo posredno sporočil, da so si za napad krivi sami, ker da provocirajo. Po prvem napadu so namreč na dom obesili napis »Naciji odjeb...« »Oboje je kos iste torte,« je prepričan Dvornik.
Enačenje antifašizma in neonacizma ter mešanje vzroka in posledic, je nesprejemljivo, opozarja mestni svetnik Uroš Lubej (Solidarnost). »Svastike so se po mestu pojavljale že prej, novo je to, da se te simbole zdaj uporablja za politične namene, kot je nasprotovanje beguncem.«
Begunska kriza je ljudi opogumila, da svoja sovražna stališča izražajo javno. »Prej je bilo to zgolj na ravni gostilniških debat, zdaj pa počasi postaja splošno sprejeta govorica,« meni Mirtičeva. Slovenska politika, tako državna kot lokalna, legitimira in tolerira izbruhe sovražnih dejanj, s tem ko jih nihče, ki je na položaju izvoljenega predstavnika ljudstva, jasno in ostro ne obsodi. In ker postaja politika vse bolj prikrito ali odkrito rasistična, postaja takšna tudi družba, so prepričani v IDS. Družbena klima na Dolenjskem že prej ni bila ravno naklonjena marginalnim skupinam, kot so lokalni Romi, četudi včasih - zaradi njihove neintegriranosti - upravičeno. Zdaj je prezir do Romov zamenjalo sovraštvo do beguncev.
Foto Aleš Černivec/Delo
Razlogi za napad se po Šeremetovem prepričanju skrivajo tudi v katastrofalnem ozračju, v katerem odrašča mladina; tudi »nadobudni mladci«, ki so se spravili nad Sokolca. »Mladino, ki se nima kam dati, ves čas bombardirajo z negativnim in hitro se najdejo somišljeniki, ki so pripravljeni narediti vse, da se to čudno stanje, ki je kot v vicah, prekine.« Neumnost se stopnjuje in tu je dokaz, pokaže na steno. »Ni razloga za paniko, je pa čas, da se zamislimo in damo butastim ljudem sporočilo, naj nehajo s temi neumnostmi.«
Svinjske glave na gradbišču ljubljanske džamije
Med odkrite izraze sovražnosti gotovo sodijo tudi svinjske glave in razlita kri na gradbišču ljubljanske džamije. Tajnik Slovenske muslimanske skupnosti Edin Kumalić verjame in upa, da gre za osamljen incident. »Slovenija je v varnostnem smislu oaza miru«, in to predvsem zato, ker s slovenskimi muslimani deli skupno zgodovinsko izkušnjo sobivanja v skupni državi, pravi. »Slovenski muslimani smo vključeni v družbene tokove in ne živimo v izoliranih naseljih.« Kljub temu obstajajo tveganja, opozarja: povečana brezposelnost med ranljivimi skupinami, politični populizem, kakršen je poskus prepovedi nikaba in povezovanje islama s terorizmom, ki si ga je privoščil vodja opozicije, ter medijski senzacionalizem, ki vzbuja strah do vseh muslimanov.
»Če bosta dve registrirani verski skupnosti muslimanov dobro opravljali svoje družbeno poslanstvo (in država naj jih pri tem ne ovira), bo manj prostora za širjenje skrajnih idej med muslimani. Človek, ki je vzgojen v islamu in ima v lastni družini vzornike, prav gotovo ne bo navdušen nad interpretacijami, ki promovirajo terorizem in vero uporabljajo za psihični ventil,« zaključuje Kumalić.
