»Poceni prodan les bi nazaj kupili trikrat dražje«

Šentrupert – »Ne zanima nas, kako in kdaj bo država ustanovila podjetje, naj ministrstvo pove, ali ima kupca,« pravi predstavnik Zveze lastnikov gozdov Slovenije Janez Beja. Danes bo kmetijski in okoljski minister Dejan Židan parlamentarnemu odboru za gozdarstvo prvič predstavil predlog zakona o ustanovitvi podjetja za upravljanje slovenskega lesa, s katerim pa se vsi členi v gozdno-lesni verigi ne strinjajo.

Andrej Breznikar z zavoda za gozdove je včeraj na posvetu Les kot dobrina opozoril, da posek poteka prepočasi, saj bo spravilo iglavcev končano šele sredi leta 2015, listavcev pa do konca 2017. Meni, da je gozdarska oprema neustrezna, usoda velike količine poškodovanega lesa – skupaj gre za 9,3 milijona kubičnih metrov – pa je zaradi zasičenosti trga z lesno biomaso in pomanjkanja ustreznih skladišč negotova.

Medtem ko imajo različni členi gozdno-lesne verige glede ključnih ugotovitev o žledolomu precej enotno mnenje, pa so njihovi odgovori na vprašanje, ali je minister Židan ubral pravo pot z ustanavljanjem podjetja, ki naj bi v prvi vrsti poskrbelo za odkup presežkov, precej različni.

»Židan naredil dober vtis na tujino«

Franc Pohleven z biotehniške fakultete in predsednik sveta gozd-les pri ministrstvu za kmetijstvo in okolje meni, da je zaradi izrednih razmer ustanavljanje državnega podjetja primerna rešitev: »Ko je Židan dejal, da bo slovensko podjetje z zmerno ceno odkupovalo slovenski les, je naredil dober vtis na tujino. Ta si ni več upala tako zelo izseljevati s ceno. Obstaja ponudba iz Nemčije za nakup vsega lesa po izredno nizki ceni. Naj ga prodamo poceni in nato čez dve leti, ko lesa pri nas ne bo, kupimo nazaj po trikratni?«

Mizarji in žage imajo premalo skladišč

Predstavnik Zveze lastnikov gozdov Slovenije Janez Beja pa ima o državnem podjetju drugačno mnenje. »Težava je, da lesa ne moremo prodati. Italijani špekulirajo s ceno, vsake tri dni pošljejo od tri do pet evrov nižjo. Kmet je za bukove goli dobil od 45 do 50 evrov, zdaj za kubični meter težko iztrži 30 evrov. Les bo ostal v gozdu, ker se pri takšni ceni ne povrnejo niti stroški spravila. Ne zanima nas, kako in kdaj bo država ustanovila podjetje, naj ministrstvo pove, ali ima kupca. Potrebujemo le nekaj ladij, ki jih bomo napolnili z njim, ne pa državnega holdinga,« je povedal Beja in dodal, da imajo zadruge tradicijo in znanje na področju odkupovanja lesa. »Država se je v preteklosti pokazala kot slab gospodar, z novim podjetjem bi prišlo samo do novega političnega kadrovanja,« je prepričan Beja.

Mizar Jože Kos je prepričan, da bi bila dobra alternativa skladiščenju, če bi les prevzelo več kot 2000 podjetnikov z vrhunsko opremljenimi delavnicami za obdelavo lesa. S takšnim predlogom se je strinjal tudi Breznikar, a pod pogojem, da bi država ponudila zelo enostavna in ugodna posojila in bi podjetniki surovino postopoma odplačevali. Pohleven pa je prepričan, da imajo mizarji zelo malo skladišč, kar prav tako velja tudi za žage, saj so jih večino prodali. »Če državno podjetje ta les odkupi po nizki ceni, bo po tej ceni še vedno na voljo čez leto ali dve, poleg tega bo ta čas pravilno skladiščen. Žage za skladiščenje nimajo usposobljenega kadra in bi ga bilo treba izobraziti. Veliko se je govorilo o tečajih za sekače, za skladiščenje pa nič,« opozarja Pohleven.

Glede na to, da država zaradi propada številnih lesno-predelovalnih centrov nima dovolj ustreznih skladišč, bi po mnenju Pohlevna les lahko hranili v objektih Slovenskih železnic. Vendar Beja pravi, da pri skladiščenju nekaterih vrst lesa veljajo omejitve: »Iglavce, kot je bor, in določene listavce, recimo javor, je treba v nekaj tednih razžagati in pravilno skladiščiti. Če damo takšno drevje le na kup, les v nekaj dneh izgubi na vrednosti. Govoriti, da ga bomo skladiščili, je zato privlečeno za lase.«