Pogovor daje moč, lahko pa tudi reši življenje

Samomorilni količnik je bil lani pri nas najnižji v zadnjega pol stoletja. Pomoč posvetovalnic?

čet, 10.09.2015, 12:00
388 življenj je lani v Sloveniji ugasnilo zaradi samomora

Ljubljana – Pogovor daje moč. Zagotavlja pomoč. In včasih lahko reši življenje, dobesedno. Zato je geslo letošnjega dneva preprečevanja samomora, ki mu ga svet posveča danes, Podajmo roko – rešimo življenje. Temu lahko dodamo spodbudno novico: število samomorov na Slovenskem se zmanjšuje.

Trend zmanjševanja pojavnosti tega usodnega, nepopravljivega koraka v življenju, v katerega človeka vodi neizmerna stiska, nemalokrat pa tudi pomanjkanje opore, razumevanja in pomoči, pri nas spremljamo že od leta 2007; od tedaj do danes so bili samomorilni količniki (število umrlih na 100.000 prebivalcev) najnižji v zadnjih štirih desetletjih, lanski (18,81) pa je bil najnižji v zadnjega pol stoletja. A kljub temu je lani osebna stiska ugasnila 388 življenj; za ta korak obupa so se moški odločali petkrat pogosteje kot ženske.

Ogroženost v različnih koncih Slovenije ni enaka; najbolj izstopajoča je na vzhodnem koncu države, na območju Maribora, Murske Sobote, Novega mesta in Celja. V celjski regiji je bil lani samomorilni količnik najvišji v vsej državi (24,9), najmanj tovrstne ogroženosti beležijo v Kopru (5,4), Ravnah na Koroškem (16,8), Ljubljani (17,5) in Novi Gorici (18,7).

Toda čeprav število samomorov pri nas dolgoročno upada, se Slovenija primerjalno, na svetovni lestvici, še vedno uvršča med prvih deset držav z najvišjim samomorilnim količnikom. To pomeni, da mora slovenska družba poiskati pravi pristop za čim bolj učinkovito zmanjšanje tega resnega problema, ki nikakor ni le zdravstvene narave; več o tem je mogoče izvedeti tudi na spletni strani www.zivziv.si, na tako imenovani postaji za razumevanje samomora.

Moč za celovito pomoč

Številne samomore lahko preprečimo, ker mnoge čustvene stiske in duševne motnje lahko prepoznamo in zdravimo, težave pa rešimo, so prepričani predstavniki četverice, združene v projektu Moč – nacionalnega inštituta za javno zdravje, združenja za preprečevanje samomora, nacionalnega združenja za kakovost življenja Ozara in centra za raziskovanje samomora pri Inštitutu Andreja Marušiča Univerze na Primorskem.

V sklopu tega javnozdravstvenega projekta, ki je zaživel s pomočjo norveškega finančnega mehanizma oziroma njihove finančne injekcije 800.000 evrov nepovratnih sredstev, iztekel pa se bo aprila 2016, je začelo delovati devet psiholoških svetovalnic – v Ljubljani, Celju, Kranju, v Postojni, Novi Gorici, Slovenj Gradcu, Murski Soboti, Sevnici in Laškem. Storitve, ki so na voljo v teh svetovalnicah, so – vsaj do konca projekta – brezplačne. V prvega pol leta delovanja so za tovrstno svetovanje posebej usposobljeni strokovnjaki, večinoma psihologi in psihoterapevti, pomagali 712 ljudem v stiski, izvedli so 1708 svetovalnih ur. Najmlajši, ki je poiskal pomoč, je bil star 18 let, najstarejši 86 let. Zgovorno je, da so pri skoraj polovici (43 odstotkov) prav svetovalnice prva oblika pomoči; čakalnim dobam pa se, žal, niti tu niso mogli izogniti, čakati je treba do tri tedne.

Poslovna nemorala, stres in zbolevanje

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) ima v tem trenutku vsak sedmi človek na svetu blago duševno motnjo, vsak tretji jo bo imel najmanj enkrat v življenju. Dejavnikov, ki vplivajo na takšno stanje, je vedno več, kopičijo se s stresom, ki je v obdobju ekonomske krize – ta še ni zaprla zadnjega poglavja – še izrazitejši. Negotovost na delovnem mestu, kjer kakovost dela postaja vse manj pomemben dejavnik, povsem nerazumljivo in nerazumno podrejen ozkogledo narekovanim poslovnim kvotam in merilom, je vse pogostejši sprožilec utrujenosti, pregorelosti, zbolevnosti.

Tako tudi zdravnik, ki se sam psihično ne počuti najbolje, ki je preutrujen in ne v najboljši koži, le težko predstavlja najboljšo pomoč pacientu, ugotavljajo na centru za raziskovanje samomora, ki deluje v sklopu Inštituta Andreja Marušiča. Enako velja za medicinske sestre, psihologe, svetovalce, socialne delavce, policiste in druge, ki (lahko) ponudijo pomoč ali podporo človeku v stiski ali krizni situaciji. Pokazalo se je, kot poudarja doc. dr. Vita Poštuvan, da v prav vseh poklicnih skupinah posamezniki, ki skladno s svojim poslanstvom pomagajo ranljivim, pomoči in podpore potrebnim, nemalokrat tudi sami občutijo strah, nemoč, negotovost.

Zato so se na inštitutu oprli na rezultate nedavne študije, ki je pokazala, da je usmerjanje skrbi v dobro počutje zaposlenih v tako imenovanih podpornih poklicih (lahko) ključno, tudi pri zavzemanju za pomoč človeku v izjemni stiski. Pripravili so brezplačen projekt, ki naj bi pomagal tem strokovnjakom (najprej) v skrbi zase in za svoje duševno zdravje, da bodo potem lažje iz dneva v dan pomagali drugim – tudi pri ohranjanju njihove volje do življenja, pri obujanju izgubljenega veselja do življenja. Rok za prijave že mimo, prijavljenih jih je 200, vendar še vedno prihajajo nove in nove prijave, čeprav so, kot pove Vita Poštuvan, s to novo možnostjo pomoči seznanili le strokovnjake, ki so se že pred tem udeležili katerega od njihovih izobraževanj.

Odpreti oči za stisko drugih

Seveda pa tudi sicer, ne le pri strokovnjakih, ki so za tovrstno komunikacijo posebej usposobljeni, velja, da se mora človek pogosto opogumiti, preden si drzne nekoga, čeprav ga dobro pozna, iskreno vprašati, kako se počuti in ali je morda v resni stiski, takšni, da razmišlja o tem, da bi si kaj naredil. Toda prav takšno iskreno vprašanje dokazano najpogosteje prepreči samomor. Težko ga je izreči, pomaga pa zelo.

Ker vemo, da strokovnjakov in svetovalnih služb kljub večanju nabora tovrstne ponudbe primanjkuje in da tovrstna uradna pomoč ni vedno pri roki, si ni dobro zapirati oči pred stisko drugih. Pomagajo preproste stvari – človečnost, toplina, dobra beseda, stisk roke. Človek lahko tudi na tako preprost način, nemalokrat nezavedno, pripomore k premiku na bolje. In pomaga rešiti življenje.

Prijavi sovražni govor