Tiskane izdaje
Je že tako, da danes nič ni več samoumevno. Tudi nekaj takega ne, kot je pogovor. (Po)govor, to veliko človekovo orodje, po katerem se razlikuje od drugega bivajočega, zdruznjen v nekaj medmetov in okrajšav životari v spletnih klepetalnicah. Zato je bila tema Pogovorjevalnice, študentske iniciative, ki je prvič potekala v Trubarjevi hiši literature, kako in o čem se pogovarjamo, ko se pogovarjamo.
»Zdravo, jaz sem Živa in všeč so mi iskreni in neposredni pogovori,« je začetno neprijetno tišino prebila ena od trinajstih pogovorjevalk in pogovorjevalcev, ki so se na četrtkov večer posedli v krog v sobi v centru mesta. »Jaz imam rad konstruktivne debate,« je besedo prevzel Teo, Eva pa je rekla, da ceni, če so ljudje v pogovoru obzirni in ne vztrajajo pri svojem prav. Za Izo je pomembno, da jo sogovornik gleda v oči, Tina ponavadi skače iz teme na temo, Renata pa bolj kot da govori, rada posluša. Seveda je pomembno, da te nekdo tudi sliši, ne samo posluša, je dodalo zgovorno dolgolaso dekle.
Zveni kot terapevtska seansa? No, vsekakor je zanimiv socialni eksperiment – povezati popolne neznance različnih starosti, spolov in provenienc (dogodka so se skoraj v enakem deležu udeležili študentje in starejši občani) in jih pripraviti do tega, da se pogovarjajo. In to brez posebne tematike (to bodo na podlagi zbranih predlogov določili za naslednji večer).
Drzna zasnova študentov, med njimi dveh mladenk – Sare Slokan, študentke socialne pedagogike, in Sare Marn, študentke psihologije, ki sta ta večer tudi moderirali, se je v ustanovi Glotta Nova kalila že eno leto, s selitvijo pod streho Trubarjeve hiše literature pa je projekt dosegel večji obisk. Snovalci imajo visokoleteče načrte, da bi pogovor postal obvezna izbirna vsebina v šolah.
Uglaševanje
Šlo je šele za spoznavni večer, nekakšno tipanje terena, testiranje medsebojne kemije, avre sogovornikov, dvigovanje tolerančnega praga za morebitne nekompatibilne značajske posebnosti ali že samo ton glasu, skratka za uglaševanje pogovorjevalcev na isto frekvenco. In poenotili so se, da so najboljši pogovori z ljudmi, ki jih dobro poznamo, da se včasih zgodi, da se kvalitetno pomenimo tudi s tujcem, da je pogovor doza pozornosti in daje občutek povezanosti z drugimi; da je recept za dober pogovor odkritost, a da je treba pri tem paziti, s kom si odkrit; da so pogovori lahko še kako utrujajoči in da je včasih bolje samo poslušati in ne deliti nasvetov.
Skupina je govorila že dobro uro, a še kar ni prodrla pod površinskost in našla pravega ritma. Zapletala se je v pragmatične ugotovitve prvin pogovora – predvsem dialoga z nekom, ki od sogovornika nekaj hoče. Samoizpovedovanjem so sledile mučne pavze in nič ni kazalo, da bo pogovor med trinajstimi stekel. Iz te larpurlartistične zanke pogovora zaradi pogovora je skupino rešil gospod v ozadju, ki je spomnil na teorijo, da če hočemo, da je debata konstruktivna, vanjo ne sme biti vključenih več kot sedem govorcev. Dodal je še, da je za pogovor o neki temi ključno to, da vsi udeleženi o njej vsaj nekaj vedo. Na to so se čutile pozvane odgovoriti gospe, ki so hitele dokazovati, da se jim zdi prav nasprotno, dobro se da razpravljati tudi s trinajstimi ljudmi, in če ni vmes zdravljenje posameznikovih frustracij, so pogovori v večji skupini lahko prav tako plodoviti. V zraku je bilo za hip začutiti manjšo napetost in debata (zdaj si je druženje že prislužilo to ime), ki je dobila tudi medgeneracijske razsežnosti, je zavila v pomen konsenza kot rezultata pogovora. Do širših implikacij in funkcije pogovora za doseganje konsenza na družbeni ravni sicer niso prišli, a so si pogovorjevalci obljubili, da se vidijo prihodnjič, čeprav je nekatere večer pustil zmedene, ali kot se je izrazila ena od gospa: »Prišla bom tudi naslednjič, ker me zanima, kam to pelje.«
