Pohorske smreke padajo za študente

Vuhred – »Izjemno drevo,« je rekla Andreja Čoderl iz radeljskega zavoda za gozdove in se dotaknila 48 metrov visoke smreke, stare kakšnih 250 let, ki se bohoti na robu zapuščenega pašnika skoraj tisoč metrov nad morjem.

Za cel kamion bi bilo lesa, če bi jo podrli. A smrek na Pahernikovem gozdnem posestvu, ki se začne v dolini, pri reki Dravi v Vuhredu, in se na 570 hektarih razprostira vse do pohorskega vrha Velika Kopa, ne sekajo kar tako. Sečnjo skrbno načrtujejo, denar od prodaje lesa pa v celoti namenijo študentom gozdarstva.

Tako je pred desetletjem odločila Vida Pahernik, poročena Ribnikar, edina dedinja gozdnega posestva, ki je bilo po več letih pravdanja družini vrnjeno po osamosvojitvi Slovenije. Ustanovila je Pahernikovo ustanovo in ji po smrti podarila vse podedovane gozdove. »Gospa Vida Ribnikar je že pred začetkom delovanja ustanove dvakrat darovala sredstva študentom gozdarstva. V zadnjih šestih letih pa je Pahernikova ustanova vsako leto izpeljala razpis za štipendije in več razpisov za sofinanciranje raziskovalnega dela. Tako je bilo štipendij in drugih oblik finančne pomoči deležnih več kot petdeset nadarjenih študentk in študentov. Pahernikova ustanova je sofinancirala več kot osemdeset manjših raziskovalnih nalog, deset izpopolnjevanj študentov in profesorjev v tujini, povrnila več doktorskih šolnin in sofinancirala več kot petnajst gozdarskih posvetovanj z izdajo zbornikov in drugih gozdarskih znanstvenih publikacij,« je povedal profesor Jurij Diaci z Biotehniške fakultete v Ljubljani, predsednik komisije za podeljevanje raziskovalnih sredstev Pahernikove ustanove. Zatrdil je, da so v zaostrenih finančnih razmerah s temi sredstvi okrepili podiplomski študij gozdarstva in ohranili delovna mesta mladih raziskovalcev: »Drugače bi si najboljši mladi raziskovalci poiskali delo v tujini.« 

Mimo zgledov na tujem 

»Ta teden smo podelili novih osem štipendij študentom druge in tretje stopnje gozdarskega študija na biotehniški fakulteti. A poslanstva ustanove se ne da izmeriti le v denarju,« je opozoril Maks Sušek, predsednik uprave Pahernikove ustanove. Franja Pahernika je spoznal kot mlad gozdar. Navdušil ga je z novimi metodami gospodarjenja z gozdovi, ki so upoštevale naravni razvoj gozda. Zavračal je golosek s sajenjem iglavcev, o katerem je sicer veliko slišal na gozdarskem oddelku dunajske agronomske fakultete, kjer je doštudiral, pa tudi kasneje med enoletno prakso na Češkem. Ko je po smrti očeta podedoval polovico njegovega premoženja, je posest širil z nakupom gozdov, ki so se izčrpali zaradi steklarstva in rudarstva pa tudi zaradi fužinarstva in oglarjenja, ter uvedel ukrepe za revitalizacijo gozda. »Njegov gozd je preživel številne družbene in politične spremembe; od razpada Avstro-Ogrske, ustanovitve Kraljevine SHS do okupacije, druge vojne in obdobja po njej, a je k sreči ohranil Pahernikovo vizijo sonaravnega razvoja,« je opozoril Maks Sušek.

Vojna jim je vzela vse

Narodno zavedno družino, ki je do takrat veljala za premožno, saj so se ukvarjali z žagarstvom, lesno trgovino in spravilom lesa po reki Dravi, sta najbolj prizadela druga svetovna vojna in obdobje po njej. »Nemci so jim zaplenili premoženje in jih izselili na Hrvaško. Nekaj dni pred koncem vojne je v taborišču Jasenovac izgubil življenje njun edini sin Vojko, hči Vida pa je z možem emigrirala čez lužo. Domov se je prvič vrnila na obisk po skoraj dveh desetletjih,« je povedala Alenka Verdinek iz Koroškega pokrajinskega muzeja.

Po vojni so jih na podlagi zakona o agrarni reformi in kolonizaciji razlastili. Z ženo Marijo sta ostala brez vsega. Franjo si je poiskal službo in od takrat kot državni uslužbenec, zaposlen na Gozdni upravi v Radljah, še naprej skrbel za svoje nekdanje gozdove. »Vse to je prenesel stoično. V njem ni bilo ne sovraštva ne zamer,« se je spominjal Maks Sušek. »Bolj kot on je bila prizadeta njegova žena. Bila je zelo podjetna ženska, trda pogajalka, ki je vedno držala besedo. Že v sedemdesetih letih je trdila, da bodo posestvo dobili nazaj, ker se jim je zgodila krivica. Rekla je, da me bo poklicala, ko se bo to zgodilo, in me prosila, naj postanem upravnik vrnjenih gozdov. To se je res zgodilo, a veliko kasneje, k sreči še pol leta pred njeno smrtjo,« je povedal Sušek.

Družina dobrotnikov

Na vprašanje, zakaj ni hči Vida premoženja po materini smrti darovala sorodnikom, je Sušek odgovoril, da zaradi izjemnega spoštovanja do očeta in njegovega gospodarjenja z gozdom. »Dobrotljivost je bila lastnost vseh članov družine. Franjev oče je omogočil gradnjo nove šole v Vuhredu ter daroval veliko denarja za novo cerkev. Tudi sam je kasneje daroval za otroke, dijake in študente ter druge pomoči potrebne ljudi,« je povedala Alenka Verdinek.

Poleg Pahernikovih gozdov na rodbino Pahernik spominja tudi njihova nekdanja vila tik ob reki Dravi v Vuhredu. Pred letom dni je občina iz nje izselila še zadnjega stanovalca, ki se je v hišo v zadnjih letih naselil na črno. Pahernikova sta jo zapustila in odšla v Maribor, ko so jo zaradi gradnje hidroelektrarne odkupile Dravske elektrarne. Ker stoji na poplavnem območju, so jo nameravali porušiti, a se to ni zgodilo. Dravske elektrarne so jo v nakup ponujale občini, a se ta zaradi slabega stanja objekta za to ni odločila, je pa bila pripravljena hišo prevzeti brezplačno. Tik pred dogovorom o tem so Dravske elektrarne za Pahernikovo vilo našle zasebnega kupca.