Poletna sezona na Kaninu je resno ogrožena

Bovec - Tik pred pogrebom kaninskega smučišča so nekateri domači turistični ponudniki ustanovili Bovško razvojno zadrugo. V dobrodošli vnemi za reševanje območja, kjer gre zadnje čase vse narobe, sicer še manjka konkretnejših rešitev, o vlogi zadruge pa smo se pogovarjali z njenim predsednikom Jernejem Stritihom.

Zadrugo ste ustanovili predvsem zato, da bi s sanacijo in zagonom krožnokabinske žičnice rešili vsaj poletno sezono na Kaninu. V propadlem ATC pravijo, da zadruga za to nima ne denarja, ne znanja in ne izkušenj. Kaj imate in česa nimate?

Zadruga povezuje člane, ki se na Bovškem že leta ukvarjajo s turizmom, ljudi, ki dobro poznajo Kanin, in je v stiku z mnogimi zunaj Bovca, ki so pripravljeni pomagati pri reševanju Kanina in razvoju Bovškega. Zadruga res nima denarja, ima pa bogate izkušnje z razvijanjem turističnih produktov in njihovim trženjem. Omogoča povezovanje krajevnih ponudnikov. Ima torej nekaj prednosti, ki jih ATC ni imel, kar je bila ključna slabost njegovega delovanja. Članstvo preizkušenih turističnih ponudnikov in drugih strokovnjakov nam zagotavlja tudi kredibilnost, ki bo nujno potrebna za zagotavljanje delovanja in financiranja v prihodnosti.

Junij je pravzaprav že poletni čas. Kakšne so lahko konkretne rešitve za žičnico, če je menda dobavni rok za jeklenico tri mesece?

Žal smo se o možnosti prevzema upravljanja Kanina šele začeli resno pogovarjati, zaradi česar je poletna sezona resno ogrožena. Če sklenemo dogovor o upravljanju Kanina pred poletjem in se izkaže, da jeklenice res ni mogoče dobiti prej kot v treh mesecih, je vmesna rešitev obratovanje samo od postaje B do D. Za to bi potrebovali tudi dobro koordinacijo z občino in zavodom za gozdove glede uporabe gozdne ceste do postaje B.

Se boste aktivno vključili v visokoleteče, 40 milijonov evrov vredne načrte za celovito prenovo Kanina?

Dolgoročno je zamenjava žičnice na Kanin nujna. Zato se bomo vključili v proces odločanja o vsebini naložbe in poskušali pomagati, da bo ta ustrezno pripravljena in izvedena.

Da zadruge ne vodi domačin, za Bovško sploh ni presenečenje. Tudi vi opažate apatičnost Bovčanov, ki večinoma le nemočno opazujejo žalostne razmere?

K vodenju zadruge so me povabili domačini. Tak model upravljanja sprememb v majhnih krajih ni nič nenavadnega, saj nekdo, ki ni vključen v obstoječe socialne mreže, laže prevzame pobudo za kaj novega. Imam pa od leta 2011 stalno prebivališče v Bovcu, kar pomeni, da sem se Bovškemu po več kot dvajset letih sodelovanja zavezal tudi v prihodnje.

Kakšne so po vašem splošne trenutne razmere na Bovškem? Kako bi morala lokalna skupnost najprej ukrepati?

Bovško s koncem sanacije posledic potresa in siceršnjim razvojem ne more več pričakovati takšne pomoči države, kot jo je dobivalo v zadnjih 15 do 20 letih. Dobro je, da poleg turizma dobro deluje vsaj eno industrijsko podjetje. V turizmu je glavni problem to, da ni kakovostnega skupnega razvoja in trženja produktov, posledica česar je premajhna zasedenost nastanitvenih zmogljivosti. Izziv za prihodnost je, kako samostojno oblikovati in dosegati razvojne cilje. Prav k temu lahko pripomore zadruga.

Kaj pa gradnja milijon evrov vrednega letališkega kompleksa? Je to novih milijon vzrokov za bodoči glavobol lokalne skupnosti?

Letališče je čezmejni projekt, pri katerem je Bovec vodilni partner in si nabira pomembne izkušnje za prihodnje projekte. Sam bi morda začel take projekte drugje, a naložbo je treba končati in iz nje potegniti najboljše.

Na Bovškem očitno uživate dovolj ugleda, da so se na vas po nasvete obrnili tudi raftarji. Torej se verjetno strinjate, da se domačim podjetjem podelijo koncesije za komercialno dejavnost na Soči?

Pri upravljanju Soče po mojem ni glavno vprašanje organizacijski model, pač pa vsebina upravljanja. Torej, kako zagotoviti varnost in vrhunsko doživetje za goste. Tudi z zadnjimi akcijami čiščenja dreves se je pokazalo, da bolje deluje model upravljanja, v katerega so čim bolj neposredno vključeni tisti, ki od reke živijo in so z njo vsak dan v stiku. Zato verjamem, da bi združenje raftarjev bolje izvajalo javno službo upravljanja vstopno-izstopnih mest kot občine, medobčinska uprava ali LTO. Glede komercialne dejavnosti pa mislim, da bi bilo najbolje, če bi bili število komercialnih ponudnikov in število voženj omejeni. S tem bi gostom omogočili večjo kakovost doživetja, ponudniki pa bi lažje zagotovili ustrezno kakovost in varnost.

Približno 20 članov verjetno še ni dovolj za odločno delo. Kakšni so dolgoročni cilji zadruge?

Na javni predstavitvi smo število članov povečali s 26 na 33, tako da smo zelo zadovoljni. S tem je cilj zagotoviti članstvo večine domačih ponudnikov turizma dosežen. Dolgoročno si želimo, da bi se nam priključili vsi podjetniki na Bovškem in čim več stalnih gostov prijateljev Bovškega. S tem bi zagotovili trajnostni model oblikovanja ponudbe in trženja, razvili različne projekte in zagotovili socialni kapital, potreben za nov razvojni zagon, ki si ga Bovško zasluži.