Policija noče videti posnetih napadalcev

Čeprav je Ljubljana ena najvarnejših prestolnic, fizični napadi sredi mesta niso redki.

Objavljeno
18. marec 2016 20.49
fizični napad na slovenski
Sandra Hanžič
Sandra Hanžič

Ljubljana – Pred dvema tednoma se je na Slovenski cesti zgodaj zjutraj zgodil incident. Skupina mladih fantov se je spravila na fanta, ki je v družbi prijateljic zapuščal nočni klub. Ko ga je prijateljica želela obvarovati, so na tla zbili še njo. Čeprav imajo napadeni fotografije in videoposnetke storilcev, jih policija ne bo upoštevala.

Okoli pol štirih zjutraj je pet ali šest fantov – zaradi šoka se nihče ne spomni, koliko jih je bilo – nasilno obračunalo s 23-letnikom in dekletom (24 let). Eden od mladeničev je fanta udaril v obraz, potem so ga obkolili, dvakrat z udarci spravili na tla, brcali po vsem telesu, največkrat v glavo. Vmes je posegla prijateljica: »Ne morem pustiti, da nekoga pretepejo, samodejno sem skočila zraven. Želeli smo pobegniti, a nam ni uspelo, ker so nas lovili.« Tudi njo so udarili v obraz in brcali, tako da je pristala na tleh. Potem so nasilneži zbežali.

Ulična nadvlada

Vse, kar se žrtve spominjajo o napadalcih, je, da so bili mladi, komaj polnoletni, in da so med seboj zelo malo komunicirali. Domnevajo, da je vzrok, zakaj so napadli prav njih, to, da so bili napadalci ljubosumni na fanta, ker je bil obkrožen z več dekleti. Šlo je za nadvlado, menijo. To je ena od podskupin uličnega nasilja: nasilje posameznikov in skupin zaradi dokazovanja moči. Vzroki so ponavadi malenkostni, sprožilec dejanj je večinoma druščina, je leta 2004 v strokovni monografiji Nasilje in mladi zapisal Aleš Bučar Ručman.

Nezadovoljni s policisti

Ker so bila dekleta v šoku in objokana, so odšli domov, v Novo mesto. Zjutraj so se odpravili na tamkajšnjo urgenco, ki je obvestila policijo. Ker se je napad zgodil v Ljubljani, so jih napotili tja. Na Policijski postaji Ljubljana Center je policistom svojo zgodbo povedal samo oškodovanec, dekleta pa te možnosti niso dobile. Ko so se posvetovali z novomeškimi policisti, so ugotovili, da bi policisti morali zaslišati vse vpletene in si zapisati njihove telefonske številke. Temu pritrjuje tudi dr. Miroslav Žaberl, predavatelj na fakulteti za varnostne vede ter fakulteti za državne in evropske študije, nekdanji generalni direktor direktorata za policijo in druge varnostne naloge. Policisti bi morali ugotoviti stanje, zagotoviti dokaze in najti storilce, je jasen. Ker so dali ovadbo in s tem predlog za pregon, bi jo policisti morali strokovno obravnavati ne glede na to, ali gre za sum kaznivega dejanja ali za prekršek.

Policisti preiskujejo sum nasilništva

Nataša Pučko
, predstavnica za stike z javnostjo na ljubljanski policijski upravi, očitke o nepreiskovanju dogodka zavrača, saj »vsako prijavo sprejmejo z resnostjo in začnejo ukrepe za razjasnitev okoliščin in odkritja storilcev«. Tako je tudi tokrat, saj zbirajo obvestila zaradi suma storitve kaznivega dejanja nasilništva ali prekrška. V takšnih primerih največkrat obravnavajo nasilništvo (zagrožen zapor do dveh let; če je storilcev in oškodovancev več, je kazen leto daljša), lahko telesno poškodbo (denarna kazen ali zapor do enega leta; pregon se začne na predlog) ali hudo telesno poškodbo (zapor od pol leta do petih let).

Žrtve pravijo, da so jim policisti rekli, da se takšni pretepi v Ljubljani dogajajo vsak dan in naj na to čim prej pozabijo.

Vendar ima ta nekaj posebnosti: zgodil se je na Slovenski cesti, kjer je bilo kar nekaj prič, cesta je opremljena z nadzornimi kamerami in ena od žrtev je posnela petsekundni video (izseki so na fotografijah), v katerem se vidita dva obraza storilcev. Policisti ga niso hoteli niti pogledati.

(Ne)zakoniti dokazi

Način zbiranja obvestil je odvisen od konkretnega primera, policija pa mora pri zbiranju dokazov ravnati zakonito, saj imajo le tako pridobljeni dokazi procesno vrednost na sodišču, pojasnjuje Nataša Pučko in posredno odgovarja, zakaj videa niso sprejeli. Žrtev napada pa meni, da je snemanje lahko edina samoobramba, če drugega ne moreš storiti. Tudi dr. Žaberl zadržkov ne vidi: »Slikovno snemanje kaznivega ravnanja na javnem kraju ne more biti nedovoljen dokaz. Video je bil posnet na javnem kraju, šlo je za deviantno dejanje, osebe pa so bile s snemanjem seznanjene.« Policija verjetno dvomi, da bi bili posnetki uporabni na sodišču, tudi sodna praksa je neenotna, ugotavlja. Čudi ga še, zakaj policisti niso zaslišali štirih udeleženk napada, saj je pogovor z vsemi udeleženci najmanj, kar mora policija storiti.

Kako pa je s navzočnostjo policistov na ulicah? Žaberl meni, da so prav pešpatrulje zelo pomembne, saj policisti delujejo preprečevalno že s svojo pojavnostjo. V ljubljanski in drugih občinah tudi redarji patruljirajo s policisti. Koliko uličnega nasilja ostane neprijavljenega, težko oceni, poudarja pa, da so varnostne razmere v Sloveniji na splošno ugodne, policija pa kadrovsko podhranjena. Prav ljubljanska policijska uprava je najbolj obremenjena v Sloveniji.



Med najvarnejšimi

Ljubljana je z okoli 27.000 prijavljenimi kaznivimi dejanji oziroma 930 dejanji na 10.000 prebivalcev ena najvarnejših evropskih prestolnic. Podatki ljubljanske policijske uprave kažejo, da jim najmanj tri četrtine kaznivih dejanj uspe preiskati. Število kaznivih dejanj hude telesne poškodbe se je z leta 2013 na 2014 povečala za tretjino, za malenkost pa se je zmanjšalo število lažjih poškodb. Delež preiskanosti pa je v vseh primerih velik, celo večji kot 84 odstotkov.