S tem, ko se je izognil ministrovi vlogi v aferi Patria in prodaji državnega deleža podjetja brez soglasja vlade, je Pahorju uspelo ministra odsloviti in ga hkrati vzeti v bran. Politično sicer spretna poteza, ki pa nima veliko zveze s tako zaželenimi »visokimi političnimi standardi«.

Prve reakcije iz vrhov koalicijskih strank ne puščajo nobenega dvoma: Karl Erjavec bo na glasovanju v parlamentu končal svojo ministrsko kariero v vladi Boruta Pahorja. Odzivi so pričakovani. Zlasti v LDS so po tem, ko je tožilstvo proti Erjavcu vložilo obtožni predlog, in po razkritju sporne prodaje državnega premoženja, vztrajali, da minister, ki ga bremeni toliko afer, pač mora oditi. Kakšno vlogo so pri tem imela morebitna zakulisna politična nesoglasja, lahko le ugibamo. Erjavec pogosto namiguje, da so bila odločilna, a se je kljub temu moral strinjati s predsednikom vlade, da bo s predlogom za razrešitev »postavil nove politične standarde«. Ko gre za spoštovanje institucij pravne države, je to zagotovo res; Janez Janša, denimo, ob enakem pozivu računskega sodišča ni zamenjal ministra Janeza Podobnika, ampak je sodišče obtožil političnih napadov na vlado.

Čeprav je bila torej Pahorjeva odločitev pričakovana, je precej nenavadna njena obrazložitev. Zelo poenostavljeno: Erjavec bo razrešen zato, ker to zahteva Igor Šoltes, ta pristojnost računskega sodišča pa je - tako predsednik vlade - vredna presoje ustavnega sodišča. Erjavec bi rekel, da odhaja zaradi težav pri ločevanju odpadkov v različne »kante«. S tem, ko se je izognil ministrovi vlogi v aferi Patria in prodaji državnega deleža podjetja brez soglasja vlade, je Pahorju uspelo ministra odsloviti in ga hkrati vzeti v bran. Politično sicer spretna poteza, ki pa nima veliko zveze s tako zaželenimi »visokimi političnimi standardi«.

Drugi preobrat pa je sporočilo poslancev Desusa, da stranka v nobenem primeru ne bo zapustila koalicije. Prav peterica poslanskih glasov je bila namreč najmočnejši pogajalski adut spretnega in doslej uspešnega političnega prvokategornika Erjavca, ki je brez zadrege neštetokrat pokazal, da je rad minister in da pri doseganju svojih ciljev ne izbira sredstev. Se mu je tokrat odrekla stranka? Ali pa ima mojster političnega preživetja tudi tokrat v žepu rezervni scenarij, ki ga še ne poznamo? Če ne, je Erjavec, ki nima zagotovljenega poslanskega sedeža, morda celo pri koncu resne politične kariere, na kocki pa je tudi njegov položaj predsednika Desusa.

Kljub vsemu pa je najprej treba počakati na parlamentarno odločanje. Kajti v tisti polemiki težave pri ločevanju odpadkov zagotovo ne bodo osrednja tema.

Iz sredine tiskane izdaje Dela.